Številni vplivni komentatorji opozarjajo, da so razmere v svetu danes tako napete, kot so bile leta 1914 in 1939, ko sta se začeli prva in druga svetovna vojna.
V prvem primeru je šlo za spopad evropskih kolonialnih sil za prerazporeditev kolonialnih posesti, v drugem pa za poskus evropskih fašistov in nacistov, da bi postali dominantna sila in zatrli sovjetski komunistični sistem. Kaj bo tretji vzrok za morebitno novo vojno v Evropi, ki zaradi vse večje medsebojne povezanosti sveta postaja vse bolj verjetna?
Eden od glavnih vzrokov je, da je zahodni imperij, ki ga od konca druge svetovne vojne vodijo ZDA, v zatonu. Obdobje približno 500 let dolge dominacije evropske civilizacije, ki se je začelo s kolonialnimi osvajanji, se namreč končuje.
Zgodovinske izkušnje kažejo, da življenjska doba posameznih imperijev v povprečju traja okoli 80 let. Ta časovnica po vsej verjetnosti velja tudi za Pax Americana. Čeprav ZDA razpolagajo z najmočnejšo vojsko na svetu in s pomočjo dolarja nadzorujejo celoten mednarodni finančni sistem, njihova moč – skupaj z Evropo – relativno hitro upada.
Ob koncu druge svetovne vojne so ZDA ustvarjale približno polovico svetovnega bruto domačega proizvoda, danes pa le še okoli 23 odstotkov. Kitajska jim je za petami s približno 19 odstotki svetovnega BDP. Zahodni svet, v katerem pod vodstvom ZDA živi okoli 12 odstotkov svetovnega prebivalstva (v ZDA manj kot 5 odstotkov), ne bo mogel v nedogled vladati več kot 85 odstotkom preostalega sveta. V tem je bistvo današnjih kriz.
Mednarodne organizacije – od sestave Varnostnega sveta OZN do mednarodnih finančnih ustanov – so ostale pod nadzorom razvitih zahodnih držav, predvsem ZDA. Ameriške politične elite se nočejo sprijazniti z dejstvom, da je svet postal multipolaren.
Leta 1992 je pomočnik ameriškega obrambnega sekretarja Paul Wolfowitz objavil doktrino, po kateri ZDA ne bodo dovolile nobeni tuji sili – to velja tudi za evropske zaveznice –, da bi kakorkoli ogrozila ameriško svetovno hegemonijo. Pod vplivom neokonservativnih sil, t. i. neokonov, ki so postali ena najvplivnejših političnih skupin, so ZDA začele agresivno širiti svoje vplivno območje.
Ena od posledic širitve Nata na območje nekdanje Sovjetske zveze je tudi vojna v Ukrajini. Gre za poskus preurejanja interesnih sfer, ki so nastale po koncu druge svetovne vojne. Ena od značilnosti propadanja imperijev je, da poskušajo svoj zaton preprečiti z uporabo sile. ZDA so od konca druge svetovne vojne sprožile okoli 70 vojaških intervencij. Postajajo vse bolj agresivne.
Za ameriškega predsednika Trumpa mednarodno pravo in Ustanovna listina OZN ne obstajata več; veljajo zgolj ameriški nacionalni interesi. V nedavni strategiji ameriške nacionalne varnosti so priznali, da ZDA same ne morejo več obvladovati sveta, zato so – med vrsticami – pristale na delitev sveta na nove interesne sfere. ZDA naj bi v okviru tako imenovane Monroejeve doktrine iz leta 1823 pripadla celotna Južna Amerika.
Le nekaj tednov po objavi tega dokumenta je ameriška vojska ugrabila venezuelskega predsednika Nicolása Madura in z omejitvijo svobodne prodaje nafte, s katero Venezuela ustvarja glavnino svojih prihodkov, Venezuelo postavila pod klasični kolonialni režim.
Pod pretvezo boja proti trgovini z drogami Trump napoveduje tudi možnost vojaških intervencij proti Mehiki in Kolumbiji. Na seznamu tarč sta se znašli tudi Kuba in Kanada. Prva predvsem zaradi sovražnosti ameriškega državnega sekretarja Marca Rubia, potomca kubanskih migrantov, ki so se po zmagi Fidela Castra zatekli na Florido, Kanada pa zaradi svoje velikosti, ki je že dolgo predmet poželenja ameriških političnih elit.
V okviru širjenja ameriškega imperija, s katerim naj bi zaustavili njegovo postopno slabljenje, je Trump napovedal tudi priključitev Grenlandije, največjega otoka na svetu, ki je danes avtonomno območje v okviru Danske.
Grenlandija postaja vse pomembnejša zaradi odpiranja severnih pomorskih poti, ki so posledica taljenja ledu na Arktiki, ter zaradi bogatih naravnih virov. Trump hoče priključiti Grenlandijo, čeprav približno 57 tisoč prebivalcev temu nasprotuje in da je Danska ena najzvestejših članic Nata ter zaveznic ZDA.
Evropski državniki, ki so do nedavnega klečeplazili pred Trumpom, napovedujejo odpor oziroma celo odprt razkol z ZDA. Nekateri najbolj glasni omenjajo celo možnost zasedbe ameriških vojaških oporišč v Evropi in uvedbo visokih carin na ameriške izdelke.
Danska premierka v tem kontekstu omenja možnost razpada Nata. Trump, ki je trenutno zaposlen z Latinsko Ameriko in zaostrovanjem odnosov z Rusijo zaradi vojne v Ukrajini, za zdaj sicer ne namerava neposredno priključiti Grenlandije, vendar od tega cilja po vsej verjetnosti ne bo odstopil.
EU, ki je na področju sodobnih tehnologij (umetna inteligenca, Google, X, Facebook itd.) povsem odvisna od ZDA, praktično nima učinkovitih vzvodov pritiska. Trump bi lahko v skrajnem primeru Evropi preprosto »ugasnil« internet.
Rezultat merjenja moči bo zato verjetno za EU ponižujoč kompromis, po katerem bodo ZDA pridobile dejanski, če ne že pravni, nadzor nad Grenlandijo. Po morebitni priključitvi Grenlandije bo naslednja zelo verjetna žrtev Kanada.
Vprašanje Grenlandije je tesno povezano tudi s pogajanji o koncu vojne v Ukrajini. Evropske države se namreč zavedajo, da bo brez ameriške podpore ukrajinska vojska prej ali slej kapitulirala, zato si zaostrovanja z Washingtonom ne morejo privoščiti.
Trump je v zvezi z Ukrajino že večkrat »zamenjal konje«: enkrat prisluhne Putinovim argumentom, drugič podpre Zelenskega, ki še vedno sanja o zmagi. Zaradi neposredne ameriške vojaške podpore Trump ni nevtralen posrednik – v njegovem interesu je nadaljevanje vojne, ki slabi Rusijo in s tem posredno tudi največjega ameriškega tekmeca, Kitajsko.
Odstranitev venezuelskega predsednika Madura, ki sta ga močno podpirali tako Rusija kot Kitajska, ter prepoved prodaje nafte Kitajski in trgovanja z obema državama predstavljata nov vir globalne krize, ki se vse bolj zaostruje. Mir v Ukrajini je še zelo daleč, Rusija pa bo poskušala čim prej doseči zmago na bojišču.
EU – še posebej, če ne bo uredila odnosov z ZDA – nima realnih možnosti, da bi Ukrajini učinkovito pomagala. Koalicija voljnih, v kateri je tudi Slovenija, se bo morala sprijazniti z rusko zmago, še posebej zato, ker je Evropa v očeh do zdaj najpomembnejšega zaveznika postala postranska regionalna sila brez globalnega vpliva.
Velika večina najvišjih evropskih politikov – ter vsi slovenski vodilni politiki z izjemo stranke Levica, so ugrabitev predsednika Madura pospremili z medlimi izjavami o nujnosti spoštovanja mednarodnega prava. Edini, ki je ameriško vojaško akcijo ostro obsodil, je bil slovaški premier Fico. Predsednik madžarske vlade Orbán je ugrabitev celo pozdravil, italijanska premierka Meloni pa je izrazila razumevanje za, po njenem mnenju, defenzivno ameriško vojaško akcijo.
V trenutku, ko so se ZDA odrekle mednarodnemu pravu, so mednarodni odnosi postali džungla, v kateri – žal – odloča predvsem gola moč.
Uroš LIPUŠČEK, dr. politoloških znanosti, novinar, nekdanji zunanjepolitični komentator RTV Slovenija, publicist, profesor mednarodnih študij na univerzi Emuni, mirovnik
