Prav vsi se kdaj počutimo odtujeni od sveta – in s tem ni nič narobe!

Občutki nepripadnosti, odtujenosti, manjvrednosti so nekaj povsem naravnega. Šele, ko jih sprejmemo, se lahko prične naše celjenje ran...

Prav vsi se kdaj počutimo odtujeni od sveta – in s tem ni nič narobe! (foto: Profimedia) Profimedia
21. 9. 2022

Vsi smo bili na nek način zapuščeni.

Ali, če povem drugače: globoki občutki zapuščenosti živijo v vsakem od nas.

Občutki nepripadnosti, odtujenosti, ločenosti od človeštva, manjvrednosti.

Počutimo se osamljeni, daleč od doma, daleč od življenja, vesolja, Boga ali kakorkoli že to poimenujete. 

In to je v redu.

Ti občutki so normalni in naravni.

Niso »napačni«.

Niso znak bolezni.

Prav vsi jih občutimo.

A večina ljudi se zamoti z drugimi stvarmi; polni svoj urnik z delom, novimi projekti, aktivnostmi, obveznostmi, morda celo pada v odvisnosti, le da bi ubežali tem občutkom.  

Večina ljudi misli, da jih bodo ti občutki uničili, če si bodo vzeli čas za njih in jih resnično začutili.

Vendar to ne bi moglo biti dlje od resnice. 

Ti občutki vas ne morejo uničiti. Navsezadnje so samo občutki. V svojem bistvu sploh niso »nasilni« - zgolj hrepenijo po tem, da bi bili občuteni.

Biti vključen, nekam pripadati, biti sprejet in ljubljen ... tega si želimo vsi. In vsi se kdaj počutimo, kot da tega ne moremo doseči. Vsi smo bili že kdaj zapuščeni.

Šele, ko se brez predsodkov obrnemo proti našim globokim občutkom zapuščenosti in si dovolimo, da jih zares občutimo, ko za njih ustvarimo varen, ljubeč prostor in jim damo svojo pozornost, lahko tam odkrijemo ljubezen.

Ljubezen do samega sebe. Vi sami se niste zapustili. Vi sami ste še vedno tukaj. In le vaša lastna ljubezen lahko zaceli vaše najgloblje rane. 

Tako se začnete zdraviti.

Prirejeno po: Jeff Foster

Preberite si še: Oče je odsoten, mama je jezna. Katerim težavam bo njun otrok podvržen v odrasli dobi?