Prava knjiga ti ob pravem času lahko spremeni življenje... (čudovit zapis Petre Škarja)

13. 12. 2020
Deli
Prava knjiga ti ob pravem času lahko spremeni življenje... (čudovit zapis Petre Škarja) (foto: pexels)
pexels

»Povej mi pet razlogov, zakaj je knjiga dobro darilo,« me je izzval prijatelj. Bolj ko sem obračala moje skravžljane možgane, manj idej so mi dajali v ospredje. A spomini so me nežno odpeljali v zgodnje otroštvo ...

Prva leta življenja sem mamo večkrat videla objokano kot nasmejano. Poporodna depresija je zahrbtna nadloga, ki je vsak dan srkala iz nje nasmehe, energijo do življenja in poglede navzgor. Tako sem, kot že ničkolikokrat poprej, tudi tisto sončno popoldne razmišljala, zakaj se mamica toliko joka. Previdno sem rahlo odprla vrata njene zatemnjene spalnice in pokukala notri. »Mami?« sem kot miška tiho zašepetala bolj iz strahu, kaj se z njo dogaja, kot iz strahu, da jo zbudim. Preveč domač mi je že bil občutek grozne nevednosti ali bo jutri mamica še z nami ali ne, saj vsak dan - joka. Ko jokaš, te nekaj boli, razmišlja otrok, a mami je govorila, da je nič ne boli. Kako naj otrok to razume ... A tisto popoldne sem videla okna brez zastora rolet. Svetloba v sobi. Sonce! Bočno je ležala na postelji, ko je pogledala svojo nekajletno skodrano hčerko. Ta dan je mami bila drugačna. Po licih ni bilo solza, v očeh ne bolečine. Če bi bila slikarka, bi še danes znala narisati ta njen pogled z vsakim najmanjših detajlom, ki se mi je vtisnil v spomin. Ko me je pogledala, se je – nasmehnila. Otroško srce mi je poskočilo v višave ob tistem enem nežnem nasmehu. Takrat sem pred njo zagledala – knjigo. Ne vem, kaj je brala, vem le, da je brala.


In otroški preprosti možgani so si zapomnili – mamici je knjiga podala nasmešek in spustila sončka v njeno sobo.

Ta hecen ustroj spominov mi skoči za kakšno leto naprej.

Življenje na kmetiji bolj kot pogovore pozna delo, bolj kot čustva poveličuje pridnost in bolj kot dotike moža in žene poveličuje njuno ustvarjanje in učinkovitost. Za tisto okolje bi moja starša bila lahko močan vzgled - ob dodatni službi in gradnji hiše je oče več kot z odliko poskrbel za moško angažiranje materialne preskrbe družine, mama pa veljala za izjemno gostiteljico, kjer je velikokrat zadišalo po domačem štrudlu. A velike oči malega otroka, ki živijo za tople poglede mame, očeta in njiju skupaj, so si želele večkrat videti njun objem. Ob žalosti mami še toliko bolj. Kje je ati? Zakaj je ne tolaži? Mamica joka!

Potem pa je prišel tisti dan …

Verjetno je bil praznik, razmišljam sedaj. Morda tudi ne. A oče je s hitrimi in dolgimi koraki stopil na teraso, z izrazitimi gibi in pokončno držo pa pokazal na paket v rokah. Njegov glas je bil glasnejši kot ponavadi, nasmeh v očeh pa še izrazitejši kot na ustnicah. Prvič se je zgodilo, da je poglej najprej podaril ženi, šele potem svoji mali hčerki lunastega obraza in kodraste glave. »Na,« je bilo vse, kar je premogel v besedah, ki nikoli niso bile njegovo močno področje. A če bi danes opisovala njegov izgled, bi rekla, da je z vsakim gibom kazal čustvenost. Ponos. Srečo. Ljubezen? Mami je v presenečenosti za trenutek obstala in gledala zdaj paket, zdaj njega. In spet paket in spet njega. Darila in čustvene geste so bile na kmetijah tistega časa še redkejše kot kupljen bel kuh. Pogled ustavi na njem, ko počasi odpira paket … Knjiga. Prinesel ji je knjigo. Kakšno, še danes ne vem. Vem pa, da sem takrat verjetno prvič videla njun objem. Mnogo let kasneje je priznal ali skoraj ponosno povedal, da še nikoli v življenju ni prebral nobene knjige. Seveda da ne, berejo le ljudje, ki imajo preveč časa ... A tisti dan jo je prinesel mami, ker je vedel, kako rada jih ona vzame v roke.

In otroški preprosti možgani so si zapomnili – ati je mamici prinesel knjigo, torej jo ima rad.

In ta hecen ustroj spominov mi skoči nekaj let naprej.

Babica. Brskali sva po podstrešju. Če se ne bi bala miši, bi morda bolj sodelovala pri njenem prelaganju stare krame. Dotrajana ptičja hišica, velik razpadajoč meh, prašna orodja nekdanje kovačnice, vdrta težka skrinja (to sem odprla v upanju, da je v njej kaj zlatnikov), težki grobi plašči … Stopala sem korak za korakom stran od vsega prahu in vonja po starem, a prav toliko korakov stopala bližje, da bi slišala babičine pripovedi ob vsakem predmetu. Zgodbe je začinila s svojim smehom, potem žalostjo, nato brezbrižnostjo ... Ko je popolnoma spremenila izraz na obrazu in se usedla poleg lesene skrinjice, me je otroška radovednost opogumila, da sem ji zlezla v naročje. V roke mi je podala sto let (tako sem kot otrok ocenila) stare razglednice z umetniško poševno pisavo. »Babi, kdo je to pisal?« me je zanimalo. »Ata. To so ljubezenska pisma, ki mi jih je ata pisal, ko je bil v vojni.« Nisem še razumela, kaj pomeni ljubezenska, niti si nisem zapomnila vseh rim. V spomin se mi je le globoko vtisnil nek prijeten, takrat mi še ne poznan občutek, ki je seval od babice. Tisti dan mi je prebrala prav vse razglednice in pisma ter jih ponovno pospravila v najlepšo skrinjico, katero je s posebno pozornostjo očistila in nežno položila na dno omare. »Veš, pove ne veliko,« mi je govorila, ko sva že stopali po stopnicah navzdol, »ampak pisati je pa vedno znal lepo. Ne vem, kje se je tega naučil. A verjetno zato, ker je prebral tako veliko knjig

In otroški preprosti možgani so si zapomnili – če bom veliko brala, bom lepo pisala in bom nekomu nekoč nekje v očeh videla nekaj tako lepega, kot sem tisti dan pri babici.

In ta hecen ustroj spominov mi skoči nekaj let naprej.

Najstnica. Čuden čas, ko še sam ne veš, kaj si želiš, a si niti ne želiš, da bi si želel. To je bil čas, ko sem se najbolj jezila na moja rdeča lica, ki so se mi tako hinavsko postavljala v ospredje ob vsaki najmanjši nerodnosti. In kako naj taka mlada dama, ki bi se večkrat pogreznila v tla kot stopila na oder, upala kogarkoli vprašati o stoterih ali tisočerih vprašanjih o odraščanju. Kaj so te spremembe v telesu in kaj še bolj moteče spremembe v čutenjih in pogledih in … uf! Knjige. Takrat še ni bilo strica Googla, je pa bila v bližini dobro založena knjižnica. Prav vse odgovore sem našla v knjigah in si s tem prihranila marsikatero zadrego.

In najstniški preprosti možgani so si zapomnili – vse odgovore bom našla v knjigah.

In ta hecen ustroj spominov mi skoči še nekaj let naprej. V čas, ko sem preživljala najtežja leta svojega življenja (dobro, ni jih še veliko, pa vendar jih je več kot 30). Ko je duša trpela, volja usihala, ko ves nabor informacij ni več pomagal, da bi našla rešitve ali vsaj za sukanec robno lino, ki bi skozi spustila žarek upanja ... Sem napisala knjigo. CAMINO - Od suženjstva do svobode. Bolj kot bralcem sem s tem pomagala sebi. 

In preprosti možgani so si zapomnili – knjige zdravijo dušo in pomirijo srce. 

...

Zato knjige. Ne znam na kratko podati pet razlogov, zakaj je knjiga lepo darilo. Preberite teh pet zgodb in mi pomagajte, kako naj ubesedim vpliv, ki so mi ga dale knjige ne le v tistem trenutku, ampak za vse življenje. To je moč knjige. Moč, ki je ne morem izmeriti, niti zares razložiti. Razumejo jo le oni, ki jo je kdaj začutil.

No, zato knjige. 

Močno verjamem, da ti prava knjiga ob pravem času lahko spremeni življenje. Zato je lahko najlepše darilo. 

Petra Škarja

Petrine knjige najdete tukaj. 

Novo na Metroplay: O psihiatriji in duševnih motnjah | Anica Gorjanc Vitez