Postenje zapovedujejo ali vsaj priporočajo vse religijske tradicije in tradicionalni zdravstveni sistemi: “Posti se in zdrav boš.” O postu kot o največjem zdravniku so govorili že očetje zahodne medicine – Hipokrat, Galen in Paracelsus.
Bili so prepričani, da je človeško telo ustvarjeno tako, da se zdravi samo, če le dobi priložnost. Tudi vse več novodobnih zdravnikov prisega nanj in ga celo omenja kot zdravilo 21. stoletja. Številne znanstvene študije so namreč potrdile starodavno modrost, da je postenje učinkovito preventivno orodje pri številnih sodobnih boleznih.
Vendar post ni le zdravilo za telo. Postenje je v prvi vrsti zadeva samonadzora, je urjenje v samokontroli, zavedanju sebe – to je trening osebnosti. Cilj abstinence namreč ni v trpinčenju telesa, temveč v ostrenju samozavedanja, ki ga prinese notranje opazovanje. Post tako ni le preizkus potrpežljivosti, temveč povabilo k notranjemu potovanju – h kontemplaciji in introspekciji. Ko je egu odvzeto gorivo, to ustavi njegove zvijače, prekine vsakdanje umsko kolesje, človeka vleče iz speče nevednosti.
Tisti, ki se pravilno posti, se naravno odvrne od zunanjega sveta vase. Vre od znotraj. Začne jasneje prepoznavati svoje nezavedne vzorce, sence, negativne miselne strukture in sebična nagnjenja. Resnični post zahteva natančno opazovanje svojih misli, vedenja in dejanj. Zato v sufijski duhovni tradiciji govorijo o postu z očmi, ušesi, jezikom in rokami: vzdržijo se laganja, ogovarjanja, psovanja in opolzkosti, izogibajo se prepirom in poslušanju neumnosti, svoje roke pa uporabljajo le za služenje bližnjemu.
Obstaja namreč univerzalna modrost, ki so nam jo v različnih inačicah zapustili preroki, mojstri resnice, učitelji modrosti: Vaša telesna moč je odvisna od hrane in tekočine, medtem ko je vaša duhovna moč odvisna od tega, da ste (od časa do časa) lačni in žejni. S te perspektive je lakota eden največjih človekovih izzivov – da bi si podaljšal življenje na tem svetu, moraš imeti zdravo in krepko telo, ki potrebuje ustrezno hrano in vodo, vendar pa se moraš temu istemu svojevoljno odpovedati, če se želiš notranje duhovno okrepiti in uživati v božanski hrani.
Prakticiranje posta v našem svetu preobilja in nemoči je morda lahko ena od učinkovitih tehnik osebnostnega in duhovnega napredovanja, utrjevanje v notranji moči, ki jo čas, v katerem živimo, zdaj še posebej zahteva od nas.
Dobro bi bilo tudi razumeti, da biti nemočen v resnici ne pomeni ne imeti moči. Resnična nemoč pomeni biti nezmožen poslušati sebe in svoje srce. To je nezmožnost jezika in srca govoriti isti jezik. To je zaslepljenost oči z ljubeznijo do materialnega in nesposobnost nadziranja sebe in življenja. Biti nemočen pomeni ne videti in ne vedeti, da tega sploh ne veš.
Vesna Fister v uvodniku tiskane revije Sensa april/maj 2022; v prodaji od 1. aprila
Kaj vas čaka v novi Sensi?
- Sensa intervju
- Matjaž Juhart: “Človek ne more pobegniti od samega sebe”
Sanela Banović: “Prepričana sem, da se bo spremenil vaš in moj svet” - 100% resnično
- Med duhom zakonov in zakoni duha za Novo dobo
O poti spoznavanja duhovnega sveta
Izkušnje slovenske popotnice v amazonskem pragozdu - Special Post
- Bilka Baloh: Razstrupljanje mora biti nežno in neboleče
Oblike postenja v različnih religijah
Dr. Raid Al-Daghistani o ramazanskem postu - V ravnovesju
- Ljubosumnost - potreba po posedovanju
Kako prepoznati in se ubraniti manipulantov? - Zeleno življenje
DDr. Ana Vovk o vztrajnosti, ki ni vedno prava pot
Mikrozelenje - nov trend na krožniku - Vitalnost
Dr. Sebastjan Perko: Samo sprememba vodi nazaj k zdravju
