Hišo je treba izprazniti, a obstanete že pri predalu z voščilnicami. Zakaj lahko odločanje o stari skodelici ali obrabljeni jopi postane eden najtežjih delov slovesa?
Po smrti starša pogosto pride trenutek, ko je treba odpreti omare. Med pomembnimi dokumenti so oblačila, posoda, računi, fotografije in predmeti, za katere niti ne veste, zakaj jih je hranil. Nekatere stvari lahko hitro pospravite. Pri drugih obstanete, čeprav jih sami nikoli ne bi uporabljali.
To ni nujno neodločnost. Predmet lahko za žalujočega pomeni precej več, kot pove njegova uporabna ali denarna vrednost. V raziskavi, v kateri je sodelovalo 250 ljudi po izgubi bližnjega, so raziskovalke ugotovile, da spominke ljudje doživljajo tudi kot znamenje odnosa s pokojnim in kot način spoštovanja njegovih želja. Zato je lahko odločitev, kaj storiti s stvarjo, hkrati odločitev o tem, kako ohraniti spomin na človeka.
"Če to zavržem, bom zavrgel tudi spomin?"
Ob pogledu na staro skodelico se morda ne spomnite skodelice, temveč jutra, ko je mama iz nje pila kavo. Pulover vas spomni na njen glas ali način, kako je sedela za mizo. Predmeti lahko prikličejo osebne spomine, ki se jih ob prazni polici morda ne bi spomnili tako živo. To pomaga razumeti, zakaj je nekomu lahko dragocena stvar, ki se drugemu zdi brez vrednosti.
Ob tem se lahko pojavi občutek krivde: če predmet podarite ali zavržete, se zdi, kot da se še enkrat poslavljate. Toda psihološke raziskave ne kažejo, da bi morali za ohranitev odnosa s pokojnim obdržati njegove stvari. Povezanost lahko živí tudi skozi spomine, pogovore in navade, ki ste jih delili. Prav tako hranjenje predmeta samo po sebi ne pomeni, da človek ne more sprejeti izgube. Pregled raziskav o ohranjanju vezi s pokojnimi ugotavlja, da lahko takšna vez prinaša tolažbo, včasih pa tudi stisko; njen pomen je odvisen od človeka in okoliščin.
Zakaj se svojci prepirajo zaradi stvari, ki niso veliko vredne?
Brat bi rad čim prej izpraznil stanovanje. Sestra želi najprej pregledati vsako škatlo. Eden bi obdržal pohištvo, drugi le nekaj fotografij. Takšne razlike same po sebi še ne povedo, komu je bilo za pokojnega bolj mar.
Ljudje se poslavljamo različno, poleg tega nas na isti predmet vežejo različni spomini. Za enega je jedilna miza prevelik kos pohištva, za drugega prostor vseh družinskih kosil. Kadar je treba hišo prodati ali predati najemodajalcu, časovni pritisk razlike še zaostri.
Raziskava, opravljena z intervjuji z žalujočimi, opisuje, kako se odnos do pokojnikovih stvari med žalovanjem spreminja: človek lahko sprva ob njih obnemí, pozneje v njih išče občutek bližine, sčasoma pa lažje odloči, kakšno mesto bodo imele v njegovem življenju. To niso obvezne stopnje, skozi katere bi morali vsi v enakem vrstnem redu. So opomnik, da se današnja odločitev lahko zdi drugačna od tiste, ki bi jo sprejeli čez nekaj mesecev.
Ni treba, da o vsem odločite isti dan
Če okoliščine dopuščajo, si lahko delo olajšate tako, da najprej ločite nujne od dokončnih odločitev. Dokumente in stvari, ki jih kdo potrebuje, uredite najprej. Predmete, ob katerih se ne morete odločiti, lahko začasno spravite v označeno škatlo in se k njej vrnete pozneje. Pri družinskih predmetih pomaga, da si vsak pove, zakaj mu nekaj pomeni, še preden začnete razpravljati, kdo bo stvar odnesel.
Za drag spomin včasih zadostuje en predmet. Včasih je pomembneje, da si zapišete zgodbo, povezano z njim, ali jo poveste nekomu v družini. Včasih pa želite stvar preprosto obdržati. Nobena od teh odločitev ni merilo vaše ljubezni do pokojnega.
Praznjenje doma je praktično delo, vendar ga opravljate sredi izgube. Zato ni nenavadno, če potrebujete več časa, kot ste pričakovali — ali če se vam zdi majhna odločitev nekega dne prevelika.