Preberite si navdihujočo zgodbo, ki vas bo opomnila, kako zelo je pomembno, da v stresnih situacijah zadihamo in ohranjamo zavedanje, da se vse dogaja z razlogom.
Marta je bila Kostaričanka, živela pa je v ZDA, kjer je delala kot notarka. Z možem sta imela najeto hišo v okolici New Yorka. Marta je morala sestaviti in overiti zelo pomembno pogodbo. Več tednov jo je pilila, da bi se vse dobro izteklo.
V ponedeljek, določen za podpis pogodbe, se je kot vedno poslovila od otrok in moža, ki so šli zdoma prej kot ona, nato pa vzela aktovko, stopila iz hiše in zaprla vrata za sabo. Ko je bila že pri svojem avtomobilu, se je Marta spomnila, da je pogodbo pozabila v hiši. Vrnila se je do vrat, in medtem ko je brskala po torbici, ugotovila, da je v hiši pustila tudi ključe.
V obupu ob misli, kaj bi pomenilo za njeno poklicno prihodnost, če tistega dne ne bi mogli podpisati pogodbe, je začela suvati v vrata, da bi jih morda tako odprla. Bila je v stiski. Leta in leta je delala, da je prišla do tega trenutka, zdaj pa so ji vrata prekrižala pot. Poskusila je vdreti s pomočjo veje, pogledala je, ali je kje ostalo odprto kakšno okno, poskusila je odkleniti z lasnico... Nič ni delovalo.
Začela je kričati od besa. Tako je kričala, da se je poštar, ki je prinašal pošto, ustavil in vprašal, kaj je narobe. Povedala mu je vso zgodbo. Poštar ji je poskusil pomagati, a tudi z njegovo pomočjo se vrata niso vdala.
"Kaj pa vaš mož?" je vprašal poštar.
"V drugem mestu je. Do popoldneva bo nedosegljiv."
"Nima nihče rezervnega ključa?" se je domislil poštar.
"Ja, naš sosed," je rekla Marta. "Ampak ravno ta teden je na dopustu."
Poštar, ki je iskreno sočustvoval z njo, je rekel, da mu je žal, ji izročil pošto in odšel. Marta je spet brcnila v vrata, a se ta niso odprla. Sedla je na stopnico pred vhodom in se obupano zjokala; zdelo se ji je, da se ji je podrl svet. Toliko truda in dela, vse za nič.
S kotičkom očesa je ošinila pošto in zagledala znamko iz Avstralije, kjer je živela njena sestra. Mogoče zato, da bi za hip pozabila na svojo stisko, je odprla pismo in začela brati:
"Draga sestra, pišem ti, da ti povem, kako lepo sem se imela na dvotedenskem obisku pri tebi. Obenem pa bi se ti rada opravičila. V četrtek pred odhodom sem prišla domov zelo zgodaj, in ker ni bilo nikogar, sem soseda prosila za vaš rezervni ključ. Lahko si misliš, da sem bila ob slovesu tako raztresena, da sem ti ga pozabila vrniti. Priložen je v kuverti. Upam, da ti s svojo pozabljivostjo nisem povzročila kakšnih nevšečnosti..."
Včasih nam lastna stiska, bes, žalost in obup onemogočajo, da bi videli širšo sliko. Takrat je še toliko pomembneje da se za trenutek ustavimo, zadihamo in se opomnimo, da se vse dogaja z razlogom ter najdemo ta razlog.
Ko se umirimo, se od situacije tudi lažje oddaljimo, pridobimo širšo perspektivo in poiščemo rešitev, ki nam jo življenje ponuja. Dajmo priložnost usodi. Vse se odvija točno tako, kot se mora.
Avtor zgodbe: Jorge Bucay
- Preberite si še: Zakaj so Finci znani kot najsrečnejši ljudje na svetu?
