Okoli leta 1206 je oče Frančiška Asiškega zaradi razdajanja družinskega premoženja privedel pred škofa.
Frančišek se ni rodil v uboštvu. Bil je sin premožnega asiškega trgovca s tkaninami Petra Bernardoneja. Odraščal je v udobju in s pričakovanjem, da bo nekoč prevzel družinski posel.
Ko je začel družinsko premoženje razdajati revnim in ga namenjati za obnovo cerkva, ga je oče okoli leta 1206 privedel pred asiškega škofa. Po zgodnjih življenjepisih se je Frančišek pred navzočimi slekel do golega, očetu vrnil tudi oblačila, ki jih je nosil, in se odpovedal dediščini. Škof naj bi golega mladeniča nato pokril s svojim plaščem.
Ta prizor je danes veliko manj znan od pripovedi o svetniku, ki je pridigal pticam in ukrotil volka.
V vojno je odšel po viteško slavo, končal pa v ujetništvu
Kot mladenič je Frančišek sanjal o viteški časti. Udeležil se je vojne med Assisijem in Perugio, vendar mu boji niso prinesli slave. Bil je zajet in odpeljan v ujetništvo.
Ko se je vrnil domov, se ni več zlahka vključil v življenje, ki ga je poznal pred vojno. Vse pogosteje je iskal samoto in se posvečal molitvi. Toda vojna, ujetništvo in odpoved dediščini niso bili dogodki, s katerimi je pozneje začel pripoved o svoji globoki notranji spremembi.
Spremenilo ga je srečanje z ljudmi, pred katerimi se je umikal
Ko je Frančišek ob koncu življenja v svojem Testamentu opisal začetek svoje preobrazbe, ni omenil ne vojne ne ujetništva ne odpovedi dediščini. Začel je z ljudmi z gobavostjo.
Priznal je, da se mu je pogled nanje sprva zdel grenak. Gobavost v srednjem veku namreč ni pomenila le bolezni. Oboleli so vzbujali strah in odpor okolice, pogosto pa so živeli ločeno od skupnosti. Tudi Frančišek se jih je izogibal.
Njegov zgodnji življenjepisec Tomaž Čelanski je ta preobrat opisal kot srečanje na poti. Ko je Frančišek zagledal človeka z gobavostjo, naj bi razjahal, mu dal miloščino in ga poljubil. Prizor je še toliko izrazitejši, ker naj bi si še nedolgo pred tem ob pogledu na bivališča obolelih zakrival nos.
V Testamentu ni ne konja ne denarja ne poljuba. Frančišek je zapisal le, da ga je Bog privedel med ljudi z gobavostjo, sam pa jim je izkazoval usmiljenje. Tisto, kar se mu je prej zdelo grenko, se je nato spremenilo v "sladkost duše in telesa".
