Današnji učenci živijo v času, ko je znanja in informacij več kot kadarkoli prej. Digitalna orodja, učbeniki, zvezki, spletne učilnice, interaktivne platforme in družbena omrežja – vse to skupaj ustvarja poplavo vsebin, ki jih mladi le stežka obvladujejo. Čeprav je dostop do znanja v teoriji velika prednost, se vse pogosteje kaže njegova senčna stran: informacijska preobremenjenost.
Kognitivna preobremenjenost – ko možgani ne dohajajo
Psihologi opozarjajo na pojav, imenovan "cognitive overload" – kognitivna preobremenjenost. Gre za stanje, ko je delovni spomin tako nasičen z informacijami, da jih učenec ne more več predelati, razumeti ali si jih zapomniti. Rezultat je nasprotje pričakovanega: namesto boljšega znanja nastopi izgubljenost, frustracija in odpor do učenja. Mladi se počutijo, kot da ves čas lovijo vlak, ki jim vedno znova uhaja.
Kaj se zgodi z živčnim sistemom
Ko so učenci nenehno preobremenjeni, se njihov živčni sistem znajde v stanju stalne pripravljenosti. Namesto da bi bil v ravnovesju, kjer prevladuje parasimpatični del (t.i. počivaj in prebavljaj), se preusmeri v kronični simpatični način delovanja (boj ali beg). To pomeni, da telo začne sproščati stresne hormone, kot sta kortizol in adrenalin, srčni utrip se poveča, mišice so napete, dihanje postane plitvejše.
Otrok v takem stanju težje dostopa do svojih višjih možganskih funkcij – tistih, ki omogočajo učenje, koncentracijo, spomin, ustvarjalnost in regulacijo čustev. Namesto mirnega, radovednega stanja, v katerem lahko resnično predeluje informacije, se njegov sistem bori z občutkom ogroženosti.
Če to traja dalj časa, se telo ne uspe vrniti v ravnovesje. Posledice se kažejo na več ravneh:
- Kognitivna raven: slabša zbranost, pozabljivost, upad motivacije in občutek, da je vsega »preveč«.
- Čustvena raven: več tesnobe, razdražljivosti, jeze, jokavosti ali pa umikanje vase.
- Fizična raven: pogosti glavoboli, bolečine v trebuhu, motnje spanja, oslabljen imunski sistem.
- Socialna raven: težave v odnosih, manj potrpežljivosti, občutek izoliranosti.
Paradoks je, da se to dogaja ravno v obdobju, ko otroci najbolj potrebujejo varno okolje za razvoj. Namesto da bi bila šola prostor radovednosti, ustvarjalnosti in varnosti, jih preobilje vsebin in pritiskov potiska v stanje kroničnega stresa. Dolgotrajna preobremenjenost lahko vodi celo v pojav izgorelosti že v osnovnošolskih letih – pojav, ki ga je še pred desetletji skorajda ni bilo.
Preveč kanalov, premalo fokusa
Digitalizacija je v šole prinesla nove možnosti, a tudi nove obremenitve. Različne aplikacije, obvestila in spletne učilnice pogosto od učiteljev, učencev in staršev zahtevajo več usklajevanja kot dejanskega učenja. Kot je opozoril The Guardian, se mnogi starši znajdejo v zmedi zaradi množice platform, učitelji pa izgubljajo dragocen čas za učenje sistemov namesto za kakovostno pedagoško delo. Vse to povzroča duševno utrujenost in zmanjšuje zbranost.
Paradoks digitalne dobe
Čeprav živimo v digitalni dobi, so torbe otrok pogosto težje kot kdaj prej. V njih nosijo kup učbenikov, delovnih zvezkov, zvezkov in map, hkrati pa so obremenjeni še z digitalnimi nalogami in spletnimi vsebinami. Tako so otroci fizično obremenjeni s težo šolskih torb, duševno pa s težo informacij. Dvojna obremenitev ustvarja občutek izčrpanosti že v osnovnošolskih letih.
Študije kažejo, da učenci v digitalnem okolju pogosto doživljajo zmedo, izgubo koncentracije in nemoč pri izbiranju, kaj je res pomembno. Podobno ugotavlja tudi ameriška raziskava, objavljena v Edutopia: ko je nalog, informacij in dražljajev preveč, učenci postanejo manj ustvarjalni, manj motivirani in težje razvijajo kritično mišljenje.
Slovenija je v evropskem merilu dobro opremljena z digitalnimi orodji in tehnologijo v šolah. Toda to pomeni tudi, da so naši učenci še bolj izpostavljeni preobilju informacij. Učitelji pogosto opozarjajo, da je program prenasičen, učenci pa imajo občutek, da se morajo učiti za ocene in preizkuse, ne pa za znanje.
Kaj lahko naredimo?
Učitelji bi morali skupaj z učenci razvijati veščine ločevanja bistvenega od nepomembnega. Pomembno je tudi, da jih redno spominjamo na vrednost kakovostnega spanja ter jim pomagamo zagotoviti dovolj gibanja in prostega časa – saj so to nujni pogoji, da možgani lahko predelajo in utrdijo vse, kar so se naučili.
Namesto da učence silimo v golo pomnjenje vsebin, jim raje ponudimo priložnost, da znanje uporabijo, povezujejo in nadgradijo. Prav to je ključ do resničnega učenja.
Resnična vrednost šole ni v količini predanih informacij, temveč v tem, koliko znanja se vtisne v mlade in jim pomaga oblikovati življenje. Brez jasnih omejitev in premišljene zasnove se učenci utapljajo v morju podatkov, kjer ni časa za razmislek, ustvarjalnost in notranjo rast. Naloga sodobnega šolstva je, da namesto informacijske poplave ponudi premišljeno izbrane vsebine, dovolj prostora za dihanje in kulturo učenja, ki krepi zmožnost razumevanja, ne zgolj pomnjenja.
