To je pogosta in tudi precej občutljiva situacija, kjer je pomembno najti ravnotežje med sočutjem in lastnimi mejami.
Najprej je dobro razumeti, da ponavljanje istih težav pogosto pomeni, da človek ni zares slišan ali pa sam še ni pripravljen na spremembo. Govorjenje mu lahko daje občutek olajšanja, tudi če se vsebina ne spreminja. V tem smislu ne gre nujno za to, da vas želi obremenjevati, ampak da ostaja ujet v isti notranji krog.
Hkrati pa je pomembno priznati tudi svojo izkušnjo. Če imate občutek, da vas to izčrpava, da se pogovori vedno vrtijo v isto smer ali da postajate bolj poslušalec kot prijatelj, je to signal, da je čas za postavljanje mej.
Pomaga, če pogovor nežno usmerite. Namesto da vedno znova poslušate isto zgodbo, lahko vprašate nekaj, kar ga premakne iz ponavljanja v razmislek, na primer: kaj bi si želel, da se spremeni, ali pa kaj bi lahko naredil drugače. Tako ga spodbudite iz pasivne v bolj aktivno pozicijo.
Prav tako lahko iskreno izrazite svoje občutke, brez obtoževanja. Na primer: "Opazim, da se v pogovorih pogosto vračava na isto temo in me skrbi zate, hkrati ne vem več, kako ti pomagati." S tem ostanete empatični, a hkrati postavite mejo.
Če se nič ne spremeni, je smiselno predlagati tudi strokovno pomoč. Nekateri problemi potrebujejo več kot prijateljski pogovor.
Najpomembneje pa je, da ni vaša naloga, da rešujete težave drugih. Lahko ste prisotni, podpirate, a hkrati ohranite prostor zase. Dober odnos ne temelji na izčrpavanju, temveč na ravnovesju med dajanjem in prejemanjem.
