Priklopi se na ustvarjalna in srečna naključja (pogovor s KLEMNOM MIHELIČEM)

A je sledilo prebujenje, vrnitev k prvobitni naravi. Postal je tudi tekač ultramaratonov in neverjetno iznajdljiv izjemen sopotnik Toma Križnarja na nevarnih poteh med čiste ljudi v Sudanu. Že dve desetletji je predan družinski človek, uspešen podjetnik in zasledovalec tistega miru, pravega ‘Jaza’, ki ga je zaslutil že kot čisto majhen. In tu se je zgodilo resoniranje z odkritji Joséja Silve. »Spoznal sem, da bi želel, da čim več ljudi spozna nekaj tako uporabnega in čistega, kot je metoda Silva in UltraMind ESP. Le tako lahko skupaj ustvarimo boljši svet,« pove že 20 let licencirani inštruktor ter vodja UltraMind Joséja Silve v Sloveniji.

Preobrat, ki je Klemena Miheliča pripeljal nazaj k sebi, je bila predvsem bolezen staršev. Raziskovanje čisto vsega, kar bi lahko pomagalo.

Skupaj z Edom Berndom mlajšim, skrbnikom dediščine Joséja Silve, je Klemen pripravil za prihodnost tudi ključne odgovore legendarnega gospoda. Zdaj pa je tudi v Sloveniji izšla knjiga, ki je spodbuda za vse, ki že poznajo UltraMind, in tudi pravi učbenik za tiste, ki o njem ne vedo še nič: Ustvarjalna naključja, zbirka najboljših pristopov za uresničevanje namigov usode v vsakdanjem, a čarobnem življenju.

Kdo je bil Klemen Mihelič pred UltraMindom?

Moji najstarejši spomini segajo vse do zibke, v čas še pred prvim rojstnim dnem, in v drobcih skozi celotno zgodnje otroštvo. Bili so tako jasni, da so ob mojem pripovedovanju presenetili celo mamo. Z njimi me vse od takrat spremlja poseben občutek zavedanja, vedno enak v svojem bistvu, čeprav se svet okoli mene neprestano spreminja. Šele mnogo kasneje sem spoznal, da je prav ta ‘Jaz’ največji začetni izziv vsakega duhovnega iskalca.

’Poseben’ otrok?

Ah, potem so se zvrstila leta čisto klasičnih otroških pustolovščin in tveganih dogodivščin, ki jih danes vidim kot dragocene izkušnje, čeprav je bil čudež, da smo iz njih izšli živi in skoraj nepoškodovani. Nato pa je prišel nenaden preobrat. Ne vem več, zakaj, a v odraščanju sem se odločil za bolj zavesten način življenja. Opustil sem sladkor, alkohol in druge razvade, začel sem piti samo vodo, se zdravo prehranjevati, veliko časa preživljati v naravi in redno trenirati karate, dvigati uteži ter teči.

Knjižnica je postala moj prostor znanja, knjige pa moji mentorji. Prebiral sem o jogi, meditaciji, zenu, budizmu in tehnike uvajal v vsakdan. Spoznal sem moč vizualizacije in jo uporabil tako pri treningu telesa kot uma in rezultati so bili očitni. Meditacija mi je prinesla isti notranji mir, kot sem ga poznal že v zibki. Ta mir je postopoma oblikoval moj način razmišljanja in odzivanja na svet.

Kje ste se naučili meditacije, to je bilo še v osemdesetih letih?

Meditiral sem kar ‘po domače’: ulegel sem se, zaprl oči, poskušal nič misliti in poslušal tišino. Misli so se razblinile, ostal je mir – isti, kot iz otroštva. Ta mir se je prelil v vsakdan; um je deloval bistro, kot šahist sem videl več potez vnaprej, odgovore sem včasih stisnil v nekaj besed (za sogovornike so bili praviloma potrebni podnapisi). Na koncu tega obdobja sem imel izklesano telo, vrhunsko kondicijo in um, da bi me lahko za vajenca vzel kakšen zen mojster. Potem pa … se je to poglavje zaključilo nekje do mojega dvajsetega leta in sem vse skupaj – pozabil.

In se je zgodila ’odraslost’?

Klasika: družba in nočno pohajkovanje, veliko lumparij, potovanja, služba varnostnika ponoči v precej burnem okolju, in nato samostojna podjetniška pot … Zaslužek, družina, hitenje, stres, to je bil nov vsakdan …

Konec meditacije?

Popolnoma, zamenjala jo je občasna ‘cigaretna pranajama’, proti stresu pa so ‘pomagali’ pivo, čips in kavč. Tako je mentalni mir, ki sem ga gradil leta, začel bledeti. Šport je postal ‘ni časa’, telo pa se je počasi in vztrajno preoblikovalo iz skoraj 100 kilogramov mišic v 100 kilogramov mehke nostalgije (nasmeh). Skratka, to, kar večina ljudi danes imenuje ‘normalno‘ življenje… 

100 kilogramov?

Ja, tu nekje … a v dveh povsem različnih izvedbah. Po nekem dopustu sem na fotografiji komaj prepoznal samega sebe. Izklesan fant iz preteklosti se je preoblikoval v mišelinčka. In to kljub temu, da sem ženi nekoč samozavestno zatrjeval, da sem športnik in trebuha nikoli ne bom imel. No, svojih zarečenih besed sem se pošteno (pre)najedel (širok nasmeh).

Kaj vas je vrnilo k sebi?

Budnica je prišla, ko sta leta 2004 hkrati zbolela oče in mama. Rak. Takrat moji kilogrami niso bili več pomembni, pomembno je bilo ukrepati. Preizkusil sem vse, kar se je zdelo vredno poskusiti: od reikija in Domančičeve terapije do Quantum Toucha, EFT-ja, Sedone in številnih drugih pristopov. Kot zadnjo smo z družino spoznali metodo Silva. Očeta smo žal izgubili, a mama je še danes zdrava, vitalna in brez zdravil. V veliki meri po zaslugi celostne podpore, ki smo jo takrat vztrajno gradili.

Kaj je bilo drugače s Silvo?

Silva metoda in nato UltraMind ESP sta me najprej vrnila tja, kjer sem bil kot najstnik. K jasnosti, miru in povezanosti. A tokrat z veliko večjim razumevanjem in zavedanjem. Za razliko od mnogih sem vsaj približno vedel, kaj pričakovati. Tam sem že bil! A rezultati so hitro govorili sami zase: poslovil sem se od cigaret, piva, kavča in čipsa, skupaj z odvečnimi kilogrami. Vrnil sem si voljo do gibanja, začel teči maratone in nato še ultramaratone. Pa še zadal sem si in uresničil marsikaj, za kar zdaj vem, da ‘normalni’ ljudje težko dosežejo.

Se pravi UltraMind ESP ‘pomaga’ pri kilaži, odvajanju od cigaret in drugih čudežih?

Meni se je življenje na mnogih področjih res skoraj čudežno uredilo. Težave niso povsem izginile, se je pa spremenil moj odnos do njih in moj način reševanja problemov. Najprej se je to poznalo pri umirjenosti, prehrani, zdravih navadah. Posledično pri zdravju. Nato v družinskih izzivih, poslu, športu, učenju, humanitarnem delu.

Povejva od začetka – José Silva je bil sirota, od šestega leta je delal kot odrasel človek, kajne?

José Silva je že kot otrok ostal brez očeta in zgodaj začel delati, da bi pomagal preživljati družino. Nikoli ni hodil v šolo kot učenec. Brati in pisati se je naučil sam, ob opazovanju bratovih in sestrinih domačih nalog. Prav tu pa se skriva ena od njegovih največjih kvalitet: sistem ga ni uspel ‘vzgojiti’, indoktrinirati.

Izkušenj mu ni mogel nihče vzeti?

Gotovo, zato ga ni zadušila šola, prestrašila religija ali omejila znanost. Ohranil je otroško radovednost, raziskoval tisto, kar ga je zanimalo, in pri tem uspel. Znanja ni samo ponavljal, ampak ga je lahko zagovarjal, ker ga je sam izkusil, ne le prebral. Zato ni klečeplazil pred avtoritetami, pa naj so to Cerkev, zdravniki ali znanstveniki.

In na srečo je svoja spoznanja predal svetu!

To je pa najlepše! Še dolgo po njegovi smrti je UltraMind metoda ostala vodilna na svojem področju. Zakaj? Ker nas ne uči samo znanja, ampak nas vodi do njegovega vira in nas uči, kako odgovore prejemati neposredno od Višje inteligence.

Kot jaz razumem – najprej je odkril elektriko, ki jo je vedno bolj napajal z etiko?

Res, pri lokalnem brivcu se je iz stripov učil angleščine, dokler med njimi ni naletel na dopisni tečaj popravljanja radijskih sprejemnikov. Tečaj je opravil v imenu brivca, ki je strastno zbiral diplome, sam pa je začel popravljati naprave. Kmalu je vodil eno največjih delavnic v Laredu v Teksasu za popravilo elektroaparatov in prihranil dovolj, da je financiral dvajset let raziskav uma in zavesti za dobro vseh, iz česar je nastala njegova svetovno znana metoda.

Sistem je gradil 20 let, nato ga je še 30 let poglabljal – in podobno kot Tesla je hotel vse znanje predati ameriški vladi?

Tako, sprva je metodo brezplačno ponudil ameriški vladi, a ponudbe niso sprejeli, češ da je vse skupaj nekakšen trik. Kasneje je izvedel, da bi moral zahtevati 20 milijonih dolarjev – in verjetno bi jih dobil. Ker jo je ponudil brezplačno, je niso niti preverili. Na srečo, saj sicer danes ne bi imeli UltraMinda!

Vse pa se je začelo v želji po pomoči otrokom, kajne?

Ja, vse se je začelo iz želje pomagati svojim otrokom do boljših ocen. Vprašal se je: Ali lahko inteligenco izboljšamo z urjenjem uma? Združil je svoje znanje iz elektronike in ljubiteljsko raziskovanje psihologije, parapsihologije, metafizike, razumevanja hipnoze in možganskih valov. Kot elektronik je vedel, da sistemi delujejo najbolje pri nizki upornosti in začel razmišljati, ali to velja tudi za možgane.

Tako je prišel do ključnega spoznanja: človek se lahko nauči zavestno delovati v alfa in theta stanju. In to je temelj metode, ki jo danes poznamo kot Silva metoda UltraMind.

Je bila hipnoza samo začetek?

Tako, s hipnozo je umiril misli svojih otrok in odkril, da možgani delujejo učinkoviteje pri nižjih frekvencah (alfa in theta), ko so sproščeni, a dovzetni za učenje. Ker pa hipnoza ni omogočala aktivnega razumevanja, jo je opustil in razvil lastne mentalne vaje, ki so vodile v sproščeno, a zbrano stanje. V treh letih so se ocene njegovih otrok močno izboljšale.

Obstajajo tudi tečaji za otroke?

Da, obstajajo. V okviru metode UltraMind izvajamo tudi seminarje za mladostnike, običajno v starostni skupini od 14 do 18 in več let. Ravno septembra smo imeli ponovno seminar za mladostnike, naslednji bo januarja prihodnje leto (več na www.ultramind.si). Program je prilagojen njihovemu razumevanju in vsakdanjim izzivom: učenje, koncentracija, samozavest, odnosi in prostočasne dejavnosti, kot so šport, glasba, umetnost, ...

Kaj so ključne prednosti?

Predvsem večja zbranost pri učenju in lažje soočanje s stresom, tako v šoli kot doma. Izjemna popotnica za nadaljnje življenje. Mladostniki se na seminarju na sproščen način naučijo tehnik, s katerimi razvijajo boljši spomin, ustvarjalnost, notranji mir ter sposobnost vizualizacije in reševanja izzivov. Izjemno učinkovite so na vseh področjih življenja …

Kakšne so vaše izkušnje z njimi?

Gre za orodja, ki jih mladi pogosto opišejo kot svojo ‘supermoč’, nekaj, kar jim daje občutek nadzora nad notranjim svetom in samozaupanje tudi takrat, ko jih zunanje okoliščine preizkušajo. Po seminarjih poročajo, da so premagali tremo, izboljšali odnose s starši in vrstniki, lažje reševali teste ter dosegali boljše rezultate. Nekateri omenjajo celo prave intuitivne uvide – občutek, kot da ‘vedo’ stvari, še preden se zgodijo.

Zgodb je nešteto: od dijaka, ki je med testom profesorja ’telepatsko’ prosil za odgovor in ga tudi dobil, pravilnega, seveda. Do tistih, ki so si v glavi vizualizirali zmago na tekmovanju … in nato zmagali. Kar ni nič posebnega za nekoga, ki zmaguje vedno, je pa precej izjemno za nekoga, ki še nikoli ni bil blizu zmage. Ali pa si preprosto zamislijo, da jih bo poklical določen fant ali punca in telefon zazvoni čez nekaj minut.

Imamo zgodbe o tem, kako so izboljšali prehrano, shujšali, se lotili hobija, … Meni najljubši pa so tisti, ki so zaslone zamenjali za gibanje v naravi in druženje z vrstniki. Za to si na seminarjih res vzamemo čas in čudno bi bilo, če jih vsaj malo ne zamajemo.

ODRASLI DRUGAČE KOT OTROCI

Kaj pa odrasli, smo bolj ali manj vsi dojemljivi za to metodo?

Odrasli smo seveda tudi dojemljivi, le da drugače kot otroci. Ti so po naravi bolj odprti, manj obremenjeni s prepričanji in analizami, zato hitreje zdrsnejo v stanja, ki jih metoda uči. Mi odrasli pa pogosto nosimo s seboj več notranjega ‘šuma’: zgodovine, strahov, pričakovanj, dvomov in nezavednih odporov.

Kaj potrebujemo za vstop?

Jasno usmeritev, dosegljivo iz knjig ali še bolje na seminarju, in lastno izkušnjo. A ko enkrat začutimo, kaj pomeni resnično priti v stanje alfa, se stvari začnejo odvijati presenetljivo hitro. In prav tu se skriva ključno sporočilo: večina manifestacijskih metod razočara, ker ljudje poskušajo ‘na silo ustvarjati rezultate’, ne da bi prej spremenili stanje, iz katerega delujejo.

Na seminarjih učimo prav to, kako zavestno vstopiti v notranji mir, v alfa in theta stanje, kjer ni več kaosa, temveč jasnost, umirjenost in stik s sabo. In šele iz tega prostora lahko resnično manifestiramo. Ne iz nuje in stresa, temveč iz globljih ravni uma.

Kaj je torej ključno, da naredimo pri sebi, preden se lotimo preizkušati naše spretnosti in prositi za pomoč?

Najprej je ključno, da umirimo um. Dokler smo napeti, v skrbeh ali zmedeni, delujemo iz površinskega dela zavesti, tam, kjer je hrup, dvom in pogosto tudi strah. V takem stanju niti ne vemo, kaj zares želimo, še manj pa, zakaj.

UltraMind nas zato najprej uči, kako zavestno vstopiti v alfa ali theta stanje možganskih valov, v katerih je um umirjen, a hkrati zelo buden in dojemljiv. José je to imenoval notranje zavestno stanje. To je prostor jasnosti, notranjega vedenja in tistega tihega da ali ne, ki ne potrebuje razlage. Šele iz tega stanja imajo naše misli in namere pravo moč, da postanejo usmerjena energija, ki lahko manifestira.

Česa v ustroju duh-telo se dotaknemo, ko smo v stanju alfa?

Ko vstopimo v alfa stanje, se ne umiri le um, nekaj se zgodi tudi globlje. Dotaknemo se mostu med zavestnim in podzavestnim, tiste meje, ki nas običajno ločuje od notranjega znanja, intuicije, zdravilne inteligence telesa in tiste tihe, a močne sile, ki ji rečemo Višja inteligenca.

Misli se upočasnijo, zavedanje pa se poglobi. Srčni utrip se umiri, dihanje postane ritmično, telo preide v regeneracijo, hkrati pa se odpre dostop do notranjih vsebin, ki jih v vsakodnevnem hitenju ne zaznamo. Duh in telo spet začneta govoriti isti jezik.

In vse to je povzeto v tej zadnji knjigi Ustvarjalna naključja.

Knjiga Ustvarjalna naključja predstavi Mentalni video, srce in dušo sistema UltraMind ESP. In v njej je res najbolj skoncentrirano navedeno, kako priti v to stanje, ko nismo več ujeti v miselne procese. Začnemo čutiti usmeritve in namige, ki prihajajo od znotraj, ne kot hrup, temveč kot prečiščeno intuicijo. Tu včasih odgovori pridejo še pred vprašanji.

Torej lahko naslovimo travme?

Seveda, ko vstopimo v stanje alfa, ne obravnavamo več samo površinskih pojavov, kot so stres, nespečnost, napetost, bolezen, pomanjkanje fokusa … Te so le zunanji odsevi nečesa globljega.

Z metodo, ki nas vodi v alfa stanje, ne blažimo simptomov, ampak se dotikamo vzrokov. Ne tistih zgolj fizioloških, temveč čustvenih, mentalnih, energijskih. In včasih tudi tistih, ki jih niti ne znamo poimenovati, a jih telo nosi kot spomin.

Kakšen prostor se odpre v nas?

Ko se um umiri in telo sprosti, se odpre prostor, kjer se lahko razkrije resnična potreba, ne zgolj želja. Tam ni simptomov, tam so namigi. In če jih znamo poslušati, ne potrebujemo več boja, potrebujemo le zavedanje. Gremo globlje, v središče delovanja duha in telesa, kjer se stvari ne le ‘odpravijo’, temveč razumejo, sprejmejo, pozdravijo.

Kaj je bilo tisto bistveno, da je vas pritegnilo k Ultramindu?

Ko sta hudo zbolela moja starša, sem v UltraMindu najbolj našel nekaj, kar bi jima lahko pomagalo. Rezultati so me presenetili. Videti spremembe v zdravju, počutju in miru me je prepričalo, da gre za nekaj posebnega.

Šele pozneje sem razumel, zakaj me je to tako globoko nagovorilo, ker sem občutek notranjega miru, jasnosti in zbranosti nekoč že poznal kot najstnik. Z leti sem ga izgubil, a UltraMind mi je dal način, da ga ponovno najdem in nadgradim v vseh pogledih. Pravzaprav ni konca možnostim uporabe in globinam, ki jih UltraMind ponuja. Nastal je iz resničnega življenja in kot tak bo večen ter neomejen tudi ostal.

Pravzaprav zgodaj – v Sloveniji ni takrat še nihče vedel zanj?

Do leta 2006 smo v Sloveniji poznali le Metodo Silva, nekaj tečajev so vodili tuji inštruktorji, tudi sam sem jih obiskal. UltraMind pa je bil novost – José Silva ga je tik pred smrtjo leta 1999 predstavil svojim najboljšim inštruktorjem, jaz pa sem se jim pridružil med prvimi. Ed Bernd ml. in José Silva ml. sta me povabila v ekipo, bila moja mentorja, skupaj smo dosegli odlične rezultate, kasneje pa sem tudi sam pomagal tujim in slovenskim inštruktorjem.

Kje so se potem najbolj razblinili dvomi?

Pri zdravstvenih primerih, ko vidiš, kako se ljudje znova postavijo na noge, ko bolečine izginejo, strahovi in depresije popustijo ter se zdravje vrne, razumeš, da se dogaja nekaj več. In ne gre le za ‘čudežne’ ozdravitve, temveč tudi za neverjetna naključja: pravi zdravnik s pravo diagnozo ob pravem času, ravno pravi nasvet o prehrani, nepričakovana terapija, ki se izkaže za ključno, ali oseba, ki pride v tvoje življenje natanko takrat, ko jo najbolj potrebuješ. Toliko takšnih zgodb ne more biti zgolj naključje.

Zato pogosto pravim, da se ne smemo boriti za zdravje, za ljubezen, za uspeh … Na silo ne gre. Praviloma z bojem sprva blažimo simptome, nato pa povzročimo še več težav, trpljenja in škode. Pravi pristop je delovanje iz globine naše zavesti. Ljubeče, sočutno, v dobro vseh vpletenih.

Kako ste opazovali širjenje svojega znanja?

V dvajsetih letih vodenja seminarjev jasno vidim, kako zelo se je svet spremenil. Preobilica informacij, neskončne ure pred zasloni, hiter tempo življenja in stalni stres so močno načeli našo sposobnost koncentracije, notranje umirjenosti in pristne zavesti. Na seminarju delujemo v nasprotno smer, upočasnimo ritem, sprostimo telo in um, ter vstopimo v globlja stanja alfa in theta. Vem, da je prav to eden od ključev, ki ga kot človeštvo nujno potrebujemo, če želimo obstati in se razvijati naprej.

Kaj je bistveno pri ohranjanju dediščine tega genialca, Joséja Silve?

Pri nas to znanje ohranjamo v obliki, kot jo je zasnoval José Silva – čisto, brez nepotrebnih dodatkov ali prirejanj. To pomeni iskren, nesebičen pristop, saj ego, ki razdvaja, in čista zavest ne moreta sobivati. Na spletu je žal veliko ponaredkov in spremenjenih tečajev, ki zmanjšujejo vrednost te dediščine, zato je ohranjanje njenega pristnega vira izjemno pomembno.

Hvaležen sem za podporo, ki jo prejemam neposredno od Eda Bernda in Joséja Silve mlajšega, saj mi to omogoča dostop tudi do številnih tehnik in raziskav, ki v uradnih seminarjih niso zajete. Prav zato smo ustvarili tudi nadaljevalni seminar, kjer to znanje še dodatno odpremo, poglobimo in ga približamo tistim, ki so pripravljeni narediti korak še globlje.

Spomladi letos ste pripravili  seminar Ultraminda, za katerega bi se lahko reklo, da je bil Masterclass, nekako vaše videnje, kaj vse je še možno. Zdi se, da bi radi razširili še več znanja, a je vedno znova treba tlakovati začetke?

Res je, spomladanski Nazaj k Sebi je bil po eni strani nadgradnja UltraMinda, po drugi pa povratek k samemu bistvu. UltraMind smo uporabili kot most, ki nas je vodil globlje v tišino uma, v stik z višjo inteligenco in v izkušnjo, ki presega samo tehniko. Želel sem predati tisto, kar bi si sam želel slišati že pred desetletji – čisto, jasno in brez balasta, kot usmeritev nazaj k sebi.

V resnici smo res tlakovali nove temelje, saj takšnega seminarja še ni bilo. Brez prave osnove je težko uspeti. Veliko ljudi, ki se udeleži naših srečanj, pride z izkušnjo, da ob knjigah, posnetkih ali spletnih tečajih niso uspeli doseči želenega premika. José Silva pa je že pred desetletji ugotovil, da se na seminarju v živo zgodi tudi energetski prenos znanja v skupnem polju. Inštruktor, ki to znanje resnično živi in ga zna uporabljati, omogoča, da se ta prenos zgodi. Ne gre le za racionalno razumevanje z levo možgansko hemisfero, temveč ťudi za aktivacijo desne polovice. Gre za izkušnjo, kjer se znanje naravno in neposredno prenese na druge.

Nanizajte nam, prosim, kaj ‘ustvarjalnih naključij’, ki se vrstijo vašim slušateljem.

Zgodbe udeležencev so najboljši dokaz, da ‘srečna naključja’ niso naključja. Nekateri so po seminarju spoznali življenjskega partnerja in danes že desetletje živijo skupaj. Drugi so našli sanjsko zaposlitev, preselili družino iz strupenega okolja v kraj, kjer so se uredili odnosi in se je izboljšalo zdravje, ali pa so končali nezdrav partnerski odnos, kar je vsem vpletenim prineslo olajšanje.

Imamo tudi primere finančnih prebojev, od novih poslovnih priložnosti do loterijskega zadetka, ter ljudi, ki so pustili službo in iz hobija ustvarili uspešno poslovno zgodbo. Ne manjka niti športnikov, rekreativnih in vrhunskih, ki so s pomočjo teh tehnik občutno izboljšali svoje rezultate.

In kaj je skupni imenovalec vseh teh zgodb?

Mentalni video, ki ljudi vedno znova usmeri k pravim odločitvam, k pravim ljudem in ob pravem času.

Še kakšna podrobnost o Mentalnem videu?

Saj res, ne smemo pozabiti še na drugo plat uporabe Mentalnega videa. Pogosto nam da jasen namig, da nečesa ne storimo. Iz lastnih izkušenj lahko rečem, da sem marsikdaj sprejel najboljšo odločitev prav takrat, ko nisem naredil ničesar. Samo pomislite, kolikokrat ste v življenju obžalovali svoja dejanja in koliko bi si prihranili, če bi v tistem trenutku poslušali takšno notranje vodenje. Prav tukaj je Mentalni video še posebej izjemen.

Pa zdravstveni ‘čudežni’ primeri?

Prvi primer je bila moja mama, ki je po diagnozi raka popolnoma okrevala. Kombinacija uradne medicine in UltraMinda jo že dvajset let ohranja zdravo in vitalno. Podobnih zgodb je še na desetine. Metoda se izjemno dobro dopolnjuje s kemoterapijo in obsevanjem, kar je med prvimi uvedel onkolog Carl Simonton, ko je bolnikom ob uradnem zdravljenju pomagal tudi s Silva metodo. Odlične rezultate opažamo tudi pri lajšanju bolečin in ob psihološki podpori.

Imeli smo primer osebe, ki je nujno potrebovala organ za presaditev in nanj čakala več let. Po seminarju se je dogodek odvrtel bliskovito in natančno tako, kot si je sama programirala. Da ni šlo zgolj za naključje, jo je prepričala ponovitev – enak postopek je uporabila še pri drugi zdravstveni težavi, ki se je ravno tako razrešila neverjetno hitro.

Moja žena je z uporabo tehnike začutila, da je nekaj narobe v trebuhu, še preden so se pojavili kakršnikoli objektivni znaki. Na UZ so odkrili tumor, v štirinajstih dneh pa je sledila gastroskopija, za njo pa operacija in uspešna odstranitev.

Poznamo tudi primere naravnih porodov, ki so potekali hitreje in brez zapletov, čeprav je sprva kazalo drugače. Pari, ki dolgo niso mogli imeti otrok, so po uporabi teh tehnik dobili zdravega otroka. Odpravile so se depresije, alergije in celo znatno zmanjšali simptomi avtoimunih bolezni. Nekateri so si izboljšali vid, ena gospa pa je v izjemno kratkem času ‘čudežno’ spet začela bolje videti. Predvidevamo, da je bila tako hitra sprememba povezana s sprostitvijo, saj je bila njena težava očitno povezana s stresom.

Zanimivi so tudi primeri, ko tehnike uporabljajo zdravstveni delavci. Kar dva psihiatra sta metodo uspešno vključila v svoje delo, anestezistka pa je poročala, da je pri zahtevni operaciji z njo uspela umiriti pacienta, ki se mu je sicer zaradi bolezni močno treslo telo.

Pogosti so tudi primeri hitrega okrevanja po različnih poškodbah in operacijah. Včasih pa ljudje začutijo, da operacija morda ni najboljša rešitev, in stanje uspešno izboljšajo s terapijo.

Katere tehnike so praktično in nadrobno predstavljene v tej knjigi, ki je pravi ’best of’ vse Joséjeve zakladnice znanja?

Čeprav so vse tehnike dragocene, predvsem Mentalni video omogoča zavestno povezavo z višjo inteligenco, ki nas usmerja k uresničitvi našega poslanstva. Naj gre za reševanje zdravstvenih težav, izbiro življenjskega sopotnika, iskanje zaposlitve, razvoj kariere, nakup doma ali ključne poslovne odločitve. Mentalni video odpira vrata pravim priložnostim ob pravem času, pri čemer uporablja delta možganske valove za jasen namenski stik z višjo inteligenco.

Če ne izdava skrivnosti – kaj je tisto najboljše (na koncu vašega seminarja), kar utrdi zavedanje, da – že znamo?

Brez dvoma so to trenutki, ki jih udeleženci doživijo med praktičnimi vajami na seminarju. V eni od vaj se poglobijo v alfa stanje, v roke primejo naključen predmet soseda, ne da bi ga videli, in o katerem ne vedo ničesar. Nato začnejo opisovati, kaj zaznavajo. Pogosto opišejo lastnika predmeta, okolje, v katerem se ta običajno nahaja ali se je nahajal, tudi stoletja nazaj, ter številne druge podrobnosti, ki segajo onkraj razumljivega. V bistvu zveni, kot da bi zgodbo o predmetu podal lastnik, ki se je o njem dodobra pozanimal. Včasih navedejo kakšne asociacije, ki potem prinesejo dodatne uvide lastniku skritega predmeta.

V drugi vaji pa prejmejo le nekaj osnovnih podatkov o neznani osebi: ime in priimek, starost, spol ter kraj, kjer se oseba nahaja. Na podlagi teh informacij opišejo njeno zdravstveno in psihološko stanje, značaj, in pogosto tudi vizualne značilnosti. Vse to zaznajo, čeprav osebe ne poznajo in je ni v prostoru.

Predmete in osnovne podatke jim posredujejo soudeleženci, ki po koncu vaje razkrijejo, kako natančne so bile zaznave. Takrat pride trenutek presenečenja, ko udeleženci ugotovijo, da so izjemno točno in nedvoumno zaznali informacije, ki jih prej niso mogli poznati.

Ko sam izkusiš, da lahko na daljavo zaznaš vse to, prejmeš neposredno potrditev svojih sposobnosti. In to je šele začetek tega, kar omogoča UltraMind.

Koliko ur dela in zdravstvenih primerov svetujete, da se opravi, preden se nekdo razglasi, da je praktik UltraMinda?

Ključnih je petdeset ’magičnih’ primerov. A bistvo ni v številu, temveč v sposobnosti delovanja na alfa ravni, v izkušnjah, notranjem miru in iskreni želji pomagati. Kdor to moč uporabi za egoistične namene ali za razkazovanje pred drugimi, jo hitro izgubi. Če pa deluje čisto, dobronamerno in neoporečno, ne potrebuje več potrditve od zunaj, saj v sebi začuti mirno gotovost: »Zdaj vem, da deluje.« Takrat nisi praktik po nazivu, ampak po izkušnji.

A za lastno rabo smo odprti za jasnovidnost, jasnoslušnost, jasnočutnost – že hitro?

Res je, na vsakem seminarju so udeleženci, ki nekatere tehnike že spontano uporabljajo, ne da bi se tega zavedali. Še posebej ženske pogosto nosite v sebi veliko teh sposobnosti. Mnogi med seminarjem doživijo prave ‘aha’ trenutke, ko se jim razkrijejo njihove ‘metafizične’ zmožnosti. Pri vseh pa se vrata resnično odprejo, ko tehnike začnejo uporabljati na realnih primerih in težavah. Namen naših seminarjev ni v tem, da bi se učili kriviti žlice, kot to počnejo nekateri, temveč da ukrivljene žlice – simbolično in dobesedno – vrnemo v njihovo prvotno, ’zdravo‘ stanje. 

O KNJIGI

Kako pravzaprav nastajajo najnovejše knjige Joséja Silve – gospod je preminil leta 1999.

Velika zasluga pri tem gre Edu Berndu ml., dolgoletnemu sodelavcu José ja Silve. Že v času José jevega življenja sta skupaj napisala številne knjige. Ed je po mojem prepričanju tudi glavni skrbnik Joséjeve zapuščine. Zvočno in na video je posnel ogromno njegovih predavanj, pogovorov in razmišljanj. Ta zbirka je neprecenljiv zaklad znanja, ki je v taki obliki dostopen le redkim. Večkrat, ko mi pošlje posnetke – včasih jih je za več ur ali celo dni – mi namigne, da jih poleg njega in mene ni slišal še nihče. Večine ljudi, ki so bili na teh posnetkih prisotni, pa danes žal ni več med nami.

Kaj je sploh še lahko novega v njegovih delih – že pri nas so na voljo 4 knjige, skupaj pa jih je izšlo že okoli 40.

Po Joséjevi smrti Ed knjige piše skupaj z njegovim prvim sinom, Joséjem Silvo ml. Pri tem sodelujem tudi sam. Skupaj sva pripravila arhiv najpomembnejših odgovorov. Kot pravi Ed, je to zato, da bodo prihodnje generacije lahko deležne nepopačene, izvirne in zanesljivo delujoče metode. Danes je namreč na voljo veliko potvorjenih ali po občutku posameznega inštruktorja prirejenih tečajev, zaradi katerih se ljudje nato sprašujejo, zakaj jim stvari ne delujejo.

Knjige, ki nastajajo, vsebujejo neprecenljive informacije, saj so napisane neposredno na podlagi Joséjevih dognanj. Svet se spreminja in z njim tudi mi, zato danes morda potrebujemo bolj sodobno razlago, a same tehnike so večne. Ni jih smiselno spreminjati, saj že desetletja delujejo in bodo tudi v prihodnje.

Se pravi so ravno Ustvarjalna naključja, neke vrste ‘best of’, primerna tako za največje poznavalce kot za čiste začetnike?

Res je – Ed je dolgoletni inštruktor ter avtor številnih knjig, z izjemnim posluhom za bralce in udeležence seminarjev. Že od leta 2006 skupaj odgovarjava na vprašanja bralcev in udeležencev z vsega sveta, kar omogoča zelo jasno sliko o tem, kaj ljudje resnično potrebujejo. Zanimivo mi je bilo, da je pri vseh vprašanjih, ki so prišla iz našega okolja (bivša Jugoslavija), Ed vedno vprašal mene za mnenje. Dobro se namreč zaveda, da imajo ljudje v različnih delih sveta različne navade, nazore in potrebe.

Zadošča že branje knjige za poln vstop v tehnike UltraMinda ESP?

Ker mnogi takšno knjigo srečajo le enkrat v življenju, se Ed potrudi, da je vsaka primerna tako za popolne začetnike kot za tiste z več izkušnjami. Knjige so izjemno izhodišče za prve korake pri uporabi tehnik, saj pogosto prinesejo takojšnje rezultate. Bralec se lahko nato odloči tudi za udeležbo na seminarju, kjer sistem spozna celostno. Po drugi strani pa so udeleženci seminarjev veseli takšne knjige, saj jim služi kot opomnik, učbenik in delovni zvezek.

S tem občutkom za bralce Ed in José ml. v knjige dodajata vsebine, ki še niso bile objavljene, vključita tisto, kar največ bralcev potrebuje, ter vneseta sodobne primere. V času Joséjevega življenja še ni bilo mobilnih telefonov in umetne inteligence, danes pa so te stvari del našega vsakdana. Joséjeve tehnike nam zato pomagajo tudi pri tem, da se znamo od tehnologije zavestno odklopiti – in se ponovno povezati sami s seboj.

Kaj pa je vas oblikovalo poleg del Joséja Silve?

Veliko (res veliko) berem psihologijo, strokovne knjige o najrazličnejših področjih, duhovnost, stare modrece … A verjetno so me najbolj oblikovale knjige Joséja Silve. Poleg tehnik me je prevzel predvsem njegov čist, dobronameren in altruističen pristop. Začutil sem ga v trenutku in ta občutek še kar ne popusti.

Za 180 stopinj so me spremenile knjige Toma Križnarja, kar je pripeljalo do mojih poti v Darfur, do Nub, Modrega Nila, in do ustanovitve humanitarne ustanove H.O.P.E. Zadnje desetletje pa se znova in znova vračam k duhovnim učiteljem, modrecem in mistikom, kot so J. Krishnamurti, Ramana Maharshi, Lao Tzu, Buda, Gurdjieff, Ouspensky, Maurice Nicoll, Osho, Eckhart Tolle, Jean Klein, Lucille, Spira … Skratka, k tistim, ki so res vedeli oz. vedo.

Trenutno berem izjemne knjige Karla Gržana. Nasvet za vse, ki bi želeli zavestno spremeniti sebe in svet na bolje.

Kaj pa je bilo odločilno na začetku te poti in kaj je vaše zadnje ’odkritje’?

Na začetku, ki je bil pravzaprav ponovni začetek, sem se znova spomnil sebe iz otroštva in sebe iz najstniških let. O tem je težko govoriti, a nekateri bodo brez besed razumeli, na kaj namigujem.

Ključno je, da to sami začutimo. Da prepoznamo, da obstaja. Potem začnemo iskati pot nazaj tja … ki pa je v resnici pot brez poti, saj smo tam ves čas. Največje odkritje vsakega človeka je spoznanje samega sebe, kdo v resnici sem. Tisti, ki živi povsem v egu, tega ne more razumeti. Če pa se pojavi vsaj iskra želje, se nekje odpre pot, ki nas vodi k sreči in nazaj k Sebi.

Zveni mistično, ker to tudi je. A to je nekaj, kar lahko vsak prepozna le v sebi. O tem se ne da zares pisati ali govoriti, lahko to le izkusiš … in preprosto veš.

SUDAN V SRCU … SVETA

Vaše spretnosti, razvite z UltraMindom, so se izkazale kot življenjsko odločilne predvsem pri sodelovanju s Tomom Križnarjem, ki skupaj z Bojano Pivk še vedno opravlja nemogoče misije v Sudanu. Redkokdo ve, da ste bili pri marsikateri z njim?

Tomo in Bojana Križnar sta med redkimi, po izkušnjah in vztrajnosti pa nedvomno vodilna, ki se z vso močjo trudita ustaviti trpljenje v Sudanu. Z ustanovo H.O.P.E. smo skupaj tja dostavili kamere za zaščito civilistov v Darfurju, Nubskih gorah in ob Modrem Nilu, da so lahko dokumentirali in vsaj deloma omilili zločine. Dostavili smo tudi vrtalno napravo za iskanje vode v Darfurju. A to je le kaplja upanja v morju potreb. UltraMind je pri tem prispeval pomemben del idej, a jasno je, da je pred nami še ogromno dela.

Kaj pravzaprav prebuja Tomo s svojo vztrajnostjo?

Tomovi dokumentarni filmi in knjige pokažejo razmere takšne, kot so. S svojo vztrajnostjo neumorno pritiska na vse, ki kažejo vsaj kanček razumevanja. Zaradi njega so se zgodili številni pozitivni premiki, tako v politiki kot v različnih organizacijah, tudi na najvišjih ravneh.

Zbuditi se moramo iz te kolektivne hipnoze, sicer bo za človeštvo prepozno. Dvig zavesti niso le meditacija, mantre in tibetanski zvončki. Dvig zavesti pomeni resnično delo na sebi, pomoč sočloveku in konkretna dejanja za lepši svet vseh nas.

Zavest in sočutje prebuja tudi cela zapuščina José ja Silve.

Res, in kdor je dejansko izkusil in razumel bistvo teh tehnik, ne more škodovati sočloveku, živali ali naravi. Vsaj ne v takšni meri, kot se to danes bliskovito dogaja po svetu. In vem, da prav to potrebujemo bolj kot kadarkoli prej: delo na sebi, dvig zavesti.

In to je tudi bistvo našega seminarja Nazaj k sebi – ne gre le za to, da odložimo svoje trpljenje, temveč tudi za to, da z manj bolečine in škode stopamo v življenja drugih. Ko se preobrazimo od znotraj, se začne spreminjati tudi svet okoli nas. Naslednja priložnost bo 11. oktobra, ko bomo seminar znova izvedli v Ljubljani.

Verjamem, da lahko svet spremenimo le tako, da začnemo pri sebi. Prav zato dobi z UltraMindom vsak priložnost in orodje, da dvigne svojo zavest, razvije sočutje ter zmanjša trpljenje – tako svoje kot trpljenje drugih.

Letos, slišim, je Tomo Križnar dobil sogovornike na najvišjem nivoju, njegov glas je segel do OZN, ker se je tako zavzel predsednik slovenske vlade. Nazadnje pa je imel podporo pri dr. Janezu Drnovšku dve desetletji nazaj; ste pomagali uresničevati njune sanje?

Za politiko pogosto velja, da so v njej hkrati piromani in gasilci. Nekje zakurijo požar in potem ga gredo gasit. Zato težko najdem lepe besede, čeprav obstajajo tudi izjeme. Ena takšnih je bil Janez Drnovšek. Za Darfur je prišel z iskreno željo pomagati, a so bili žal piromani močnejši.

Glede današnjega dogajanja je še težje ohraniti pozitivna pričakovanja. Spremljamo ‘resničnostne šove’, ki so že zdavnaj presegli vse meje, a se kljub temu ne zgodi nič, kar bi to grozo ustavilo. Kot da smo izgubili sposobnost ločevanja med zabavno industrijo, kjer so vojne in nasilje zgolj tema za zabavo, ter med resnično vojno in trpljenjem. Na istih zaslonih namreč gledamo oboje.

Tako vas je pot pripeljala tudi do modrega človeka, Suleimana Jamousa, sudanskega mirovnega koordinatorja.

Za Suleimana Jammousa rad rečem, da je moj črni oče. Skupaj sva doživela nešteto izjemnih trenutkov od Afrike do Slovenije. Lahko bi napisal celo knjigo o tem, kaj vse smo skupaj, tudi z uporabo UltraMinda, dosegli: od neposredne pomoči in reševanja tisočev življenj v Darfurju do iskanja podpore pri najvišjih svetovnih voditeljih, predsednikih in znanih osebnostih.

Med najmočnejšimi izkušnjami ostaja trenutek, ko smo reševali njegovo življenje. Bil je na robu smrti, a se je po mesecih kome vrnil. Prepričan sem, da je še danes živ prav zaradi UltraMinda in vodenja Višje inteligence. In to ni bil en sam izjemen dogodek, temveč cela veriga čudežnih naključij, ki presegajo vsako mero verjetnosti.

Od tega modreca, ki ga mnogi postavljajo ob bok Nelsonu Mandeli, sem prejel neprecenljivo bogastvo starih afriških modrosti in življenjskega znanja. Upam, da se bo uresničila Tomova želja, da o njem posnamemo dokumentarni film, kajti toliko dobrega, kot ga je on storil za soljudi, si zasluži, da se njegova zgodba ovekoveči.

Sudan je res veliko več kot ena od oddaljenih ran sveta.

Dežela, tako pozabljena od sveta, medijev in javnosti, da se vsakič zdrznem, ko jo kdo sploh omeni. Sprevrženo je, da trpljenje ljudi merimo po lestvicah, a za občutek razsežnosti: za Palestino vsi vemo, jo spremljamo na zaslonih, poslušamo o njej – neizmerna groza in trpljenje, ki še kar trajata. Sudan pa, čeprav je težko verjeti, da je lahko še huje, na teh lestvicah vodi kot največja humanitarna katastrofa na svetu.

Res, od vseh besed v intervjuju mi v ušesih najbolj odmeva ena – Sudan.

Kako je zdaj tam?

Današnje stanje je verjetno najhujše v vsej zgodovini te dežele. Praktično cel Sudan gori, povsod so smrt, lakota in neizmerno trpljenje. V imenu velikih sil se za nadzor nad naravnimi viri spopadata dva generala, kot vedno pa umirajo nedolžni. In vendar o tem skorajda ni poročil.

Kako sta s Tomom najbolj ’čarala’ z UltraMindom?

Vedno čarava. (nasmeh) In kadar je v ozadju plemenit namen, čaranje vedno deluje. Včasih so bile te ‘čarovnije’ tako neverjetne, da sva s Tomom zvečer rekla: ta dan si zasluži, da o njem napiševa knjigo. Toliko srečnih naključij preprosto ne more biti naključje. Kot bi nas v vseh nevarnih situacijah varovala sama božja roka.

Piše:  6. ELEMENT; FOTO JERNEJ MIHELIČ IN OSEBNI ARHIV