Primož Kozmus: "Šport je postal že prava industrija."

Le kdo ga ne pozna, najboljšega slovenskega alteta, zlatega olimpijonika in svetovnega prvaka v metu kladiva, ki je v svoji karieri prejel že toliko medalj, da jih je tudi sam prenehal šteti. Konec leta 2015 je zaključil svojo športno kariero in se posvetil novim projektom. Z njim smo se pogovarjali o tem, kakšno vlogo ima duhovno delo v športu in kaj ga je šport naučil.

Primož Kozmus: "Šport je postal že prava industrija." (foto: Profimedia) Profimedia
7. 8. 2016

Še vedno ostaja vpet v šport, saj vodi Atletsko društvo Primoža Kozmusa Senovo. Njegov fokus je sedaj v razvijanju centra, treniranju mladih in vodenju hostla v Brestanici, ki ga vodita skupaj z ženo Majo. "Mladim želim olajšati pot, da ne bodo počeli istih napak, kot sem jih počel sam, pa ne le v atletiki, ampak tudi v življenju na splošno." Na prvem mestu pa je sedaj seveda družina, ki jo sestavlja dveletni sin Maks in petletna hči Maria Rosa.

Primož je od samega začetka atletike sodeloval z Marjanom Ogorevcom, ki je bil sprva njegov trener, nato pa bioterapevt. Na Olimpijskih igrah v Pekingu 2008 je bil Ogorevc tudi prvi uradni bioterapevt v olimpijski ekipi pri nas. Za časa sodelovanja z njim je Primož osvojil tako zlato olimpijsko medaljo kot tudi naslov svetovnega prvaka ter druge uspehe.

"Ko sem delal z Marjanom Ogorevcem, sem bit zelo vpet v duhovne prakse, takrat je bilo to vodilo. Dobro je bilo in ogromno me je naučil," se spominja sodelovanja z znanim slovenskim bioenergetikom. Poleg vsakodnevnih fizičnih treningov se je veliko posvečal tudi meditativnim veščinam in treniral svoj duh. "Ključ duhovnega pristopa je razvijanje potencialov v polnosti. Drugače, kakor s celovitim pristopom, se ne moreš razviti v polnosti. Vsi najboljši športniki zavestno delajo na duhovnem razvoju sebe, da se prebijejo skozi svoje potenciale, ali pa imajo to v sebi nezavedno. Sami smo delali po sistemu rusa Bondarchuka, ki temelji na tem, da ni vse le v fizisu. Vsaka stvar ima svoj bioritem in mi ta bioritem prilagodimo na tekmo."

Trening usmerjen v krepitev duha pa ga je spremenil tudi osebnostno. "Lažje je živeti, sprejemati napake in težje stvari v življenju, razumevanje je povsem drugačno." Poizkusil je mnogo načinov, kako izboljšati svoje sposobnosti in rezultate. "Oh, jaz sem dal dosti tega skozi. Meddrugim so mi naredili tudi džotiš (vedska astrologija) analizo. Džotiš je super in mi je pomagal, tudi sedaj mi. Kar se tiče kariere mi je bilo rečeno, da bi se moral do leta 2012, 2013 odločiti, kaj bom počel. Ampak se nisem in to je bila napaka, ker je bilo potem težje. Takrat bi si moral jasno urediti te stvari. Bilo je tudi razvidno, da bom širše delal z ljudmi, kako točno, bomo še videli. In ja, vprašanje, če bi se sicer v življenju srečal s toliko različnimi duhovnimi praksami, kakor sem se skozi šport. V iskanju poti do boljšega rezultata v športu pa sem bil primoran poizkusit praktično vse. Ugotovil sem, da je osebnostni razvoj kakor, da bi menjal prestave v avtu, v prvi prestavi 'toriraš', ko prestaviš v drugo prestavo gre že lažje in tako gremo počasi naprej".

V letu 2012, tik pred OI v Londonu, pa sta z bioterapevtom po 30 letih prekinila sodelovanje. "Na žalost sva se z Marjanom Ogorevcem razšla, morda pa se kdaj spet najdeva. Pride trenutek, ko moraš z nekom narazen, to je življenje", priznava Primož.

Pozdrav soncu

"Gibe pri metu kladiva lahko dosežeš le z dobrim občutkom, ki ga pridobivaš z različnimi alternativnimi praksami, ki te naučijo čutenja svojega telesa v popolnosti. Še vedno izvajam pozdrav soncu, kot športnik še toliko bolj čutim takojšnjo spremembo pretoka energije na telesu. Pri taj-čiju, kjer so gibi še bolj počasni, pa to čutim še bolj. Meditiram pa zdaj premalo. Včasih sem meditaciji posvetil okoli dve uri na dan, zdaj je tega dosti manj. Čuti se razlika, ko zjutraj meditiraš greš v dan pripravljen, sicer pa kar padeš v dogajanje, razlika je velika."

Šport je Primoževa svojstvena pot učenja.

"Biti popolnoma neodvisen od pričakovanj drugih ali dvomov je težko, vendar skozi leta sem se tudi to naučil. Zdelo se je, da pričakovanja bolj doživljajo ljudje sami, kakor sam. Osebno lažje sprejmem poraz, okolica pa me je vedno tolažila, kadar sem prišel iz tekme brez medalje z 'bogi, saj bo drugič boljše.' Jaz pa sem jim moral dopovedati, da je dobro in so tudi rezultati brez medalje lahko vrhunski.

Tudi sam pogled na šport se z leti spremeni in ni več pomemben samo rezultat. Zelo pomembno je, da se osvobajaš podzavestnih vzorcev tudi v športu, kakor na primer misli: kaj bo, kaj če ne bo in odvisnosti od rezultata. Sicer pa je to pomembno za vse ljudi na vseh področjih življenja. Družbe vseskozi zapadajo v vzorce, ki se jih ne zavedajo in jim sledijo kot ovce, preden se jih zavedo oz. zavemo pa je običajno že katastrofa. Tak primer je trenutno sigurno denar, ne znamo več živeti drugače, kakor da hočemo več in več. Vedno več nakupujemo, hkrati pa imamo vedno manjšo kvaliteto življenja.

Denar je prav tako problem v športu, ki je postal že prava industrija. Slogan 'zdrav duh v zdravem telesu' je že mimo. Potrebno bi bilo omejiti vsote denarja. Sedaj gredo v številnih športih številke v miljone in športniki delajo vse, da zmagujejo oz. za denar.

Šport je tako sedaj povezan z gospodarstvom in kapitalizem raste, če se bo tako nadaljevalo mislim, da bodo bazični športi, kakor je plavanje, atletika, gimnastika odšli na stran, skratka športi, pri katerih si omejen s telesom. Razvijali pa se bodo šovi z materiali, na katerih bodo delali napredek, torej jih bo človek le opravljal, kakor na primer formula ipd. Sokolstvo, ki je najlepše, pa gre k vragu. K sreči pa vse več ljudi ugotavlja pomembnost rekreacije, razvija se tek, kolesarstvo... Kar je po eni strani tudi najboljše, saj ne gre za šport na tekmovalni ravni. Bomo pač imeli lokalne olimpijske igre."

Olimpijske igre

Ob naporih, ki jih športniki doživljajo pa ostaja večna dilema, kje so meje. "Telo seveda ima svoje meje, a mislim, da jih večinoma ne dosežemo. Saj se preforsiramo iz vidika normalnega človeka, vendar se nam niti sanja ne, koliko lahko razvijemo svojo moč. So pa tu seveda vprašanja, koliko je to smiselno ali ne. Res pa je tudi, da nekdo nekaj zdrži, drugi ne, čisto odvisno od posameznika". A vendar je tudi njegovo telo večkrat podleglo obremenitvam. "Poškodbe me niso naučile kaj dosti," se nasmeje in dokaj brezskrbno doda: "Mislim, da bom to lekcijo še doživel."

K debati vrhunskih športnikov pa seveda spada tudi prehrana. "Prehrana je bila zame pravi stres. Imam namreč problem s pridobivanjem telesne teže. Vedno sem bil 'pitanec'. Vedno smo šli čez meje in je bilo zato počutje slabo, ker je telo porabljalo toliko energije za prebavo. Veliko manj bi sicer pojedel, saj mi ne paše toliko, pa sem jedel na silo, kar ni v redu. Po drugi strani pa imam ogromno vedenja glede tega, kaj bi bilo dobro, torej pojesti dosti manj vsega, pojedel sem ogromno mesa, kar je v nasprotju s tem, kar vem." Zazre se v svojo petletno hči in pomisli na prihodnost: "Nekoč bova z Mario Roso imela vrt, jaz ga bom okopaval, ona pa bo sadila, pobirala pridelek in jedla bova domačo hrano". Maria Rosa navdušeno pripomne: "Pa jablano bova posadila in rožice".

Primož je dokaz, da vrhunski športnik ni nujno le človeški stroj, zgolj usmerjen v telesno aktivnost. Dokaz, da športniki niso polbogovi, ampak tudi ljudje krvavi pod kožo, ki delajo napake in se učijo na svojstven način. Sam pravi, da lahko človek duhovno zraste tudi skozi šport, tako kot skozi vsako stvar. "Naučiš se, da moraš za dosego cilja veliko delati, da stvari ne padejo same iz neba, navadiš se discipline in delovnih navad. Običajno moramo ljudje doživeti najhujše, da začnemo drugače razmišljati. Razvoj dojemanja življenja pa je lahko preko športa veliko lažji, kakor preko kakšnih hujših stvari ali stisk."

Ana Vehovar