Luko Dončića pozna ves svet. Njegovo igro je mogoče analizirati, dosežke meriti in njegovo vrednost zapisati v številkah. Toda dr. Primoža Reparja zanima nekaj, česar ni mogoče ujeti v statistiko: kdo je Luka Dončić onkraj podobe enega največjih športnih zvezdnikov našega časa.
V njem vidi genialnost in igrivost, a tudi ranljivost in notranjega otroka. Predvsem pa ga zanima nekaj, kar se skriva za spektaklom, številkami in podobo svetovnega zvezdnika. V uvodu svoje knjige 77: Salighed/Osrečenost v času Luke Dončića zapiše: »To ni knjiga o Luki Dončiću. To je knjiga o tem, kaj pomeni ostati človek, ko si že postal mit. O tem, kako se igra – ne zato, da bi zmagal, temveč zato, da bi bil. O bolečini, ki oblikuje, in nežnosti, ki zdravi. O skrivnosti osebe, ki se ne da ujeti v statistiko, v pogodbo, v sliko.«
Intervju z dr. Primožem Reparjem objavljamo v rubriki Izbrano, v kateri izpostavljamo pogovore in zgodbe, vredne ponovnega branja.
Zakaj prav Luko Dončića predstavljate kot eksistencialno figuro in simbol človekove notranje poti?
Luka Dončić je edinstveni košarkarski genij, ki je povsem predan igri, še več kot to, ne samo da igra, ampak se igra. Geniji naredijo nekaj, česar si sami sploh ne moremo predstavljati, da je mogoče, in tako ustvarjajo novo stvaritev, ki jo lahko samo genij pojmuje in potem uresniči.
V njem vidim tudi notranjega otroka, ki se povsem nepreračunljivo neskončno daje, ne da bi razmišljal o posledicah te svoje absolutne odprtosti, tistega upanja, ki ga svet danes tako zelo potrebuje. V tem smislu je več kot športnik, je simbol človekove notranje poti. Košarki sem sicer tudi sam zavezan vse od svoje mladosti in jo še vedno redno rekreativno igram.
"V njegovih očeh je nekaj, kar svet redko vidi pri svojih zvezdnikih – praznina, ki ne išče jaza, temveč pomen. In ravno v tej praznini lahko vstopi nekaj božjega – ne religiozno, temveč eksistencialno svetega. On je polje dogajanja, kenotična razpoka v betonskem spektaklu kapitala, skozi katero lahko zadiha transcendenca."
Kaj pomeni »salighed« in zakaj ste prav filozofijo Sørena Kierkegaarda postavili v jedro knjige?
Salighed je danski izraz, ki je v filozofiji Sørena Kierkegaarda temeljnega pomena. Najpogosteje se prevaja kot blaženost, “osrečenost” ali zveličanje oziroma večna sreča, vendar nobena izmed teh besed ne zajame popolne globine tega pojma. Salighed ni zgolj čustveno stanje sreče ali psihološkega ugodja, ampak pomeni občestvo z večnim, notranjo izpolnjenost osebe v njeni edinstveni povezanosti z Bogom, življenje v resnici – pogosto na robu paradoksa, trpljenja in notranje stiske.
Søren Kierkegaard je utemeljitelj eksistencialne misli, ki je postavila posameznika – osebo – pred brezno izbire, odgovornosti, vere in samospoznanja. V njegovem razumevanju je “salighed” mogoče doseči le tako, da oseba skozi tesnobo, obup in paradoksalno vero vstopi v odnos z večnim, kar pomeni z Bogom – vendar ne v dogmatičnem smislu, temveč kot notranje, eksistencialno razmerje, polno drame, svobode in tveganja.
V času sekularizacije in sodobnega nihilizma postane Kierkegaard ključen, ker ne predlaga vračanja v pretekle religiozne oblike, temveč govori o koreniti subjektivnosti, osebni resnici, darovanosti – kar je neločljivo povezano s pojmom »salighed«. Kierkegaard opozarja, da ni dovolj zgolj misliti resnico, treba jo je živeti, kar pomeni tvegati sebe v veri.
"On daje brez zagotovila povračila. In prav zato lahko daje vse. Ko igra, ne igra zato, ker je nekdo. Igra, da postaja – v vsakem trenutku znova – tisti, ki ga še ne pozna. Subjektivnost kot resnica pomeni hoditi, ne posedovati. Ljubezen ne dokazuje. Ljubezen je."
Kako vidite odnos med telesom in duhovnostjo v sodobni družbi in kako Luka Dončić presega ločitev med dušo in telesom?
Ta odnos je razklan in paradoksen, a odpira nove možnosti. Po eni strani družba telo fetišizira, idealizira, ga meri, razkazuje in optimizira, telo je postalo orodje istovetnosti, kapitala in samopotrditve. Po drugi strani je duhovnost, ki se jo danes sicer znova poudarja, na napačnem mestu, tako tudi marginalizirana in zvedena bodisi na terapevtski učinek bodisi na estetiko “new-age”. Notranji smisel, ki je med utelešenostjo in duhovno globino, je izgubljen. Na presečišču teh dveh polov najdemo Luko Dončića kot simbol celostnosti brez besed. In le celostnost celi. Luka presega moderno ločevanje duše kot zavesti od telesa kot stroja.
"Ko Luka podaja žogo brez pogleda – ne upravlja telesa, ampak mu prisluhne. Njegov met ni izračun, temveč živa telesna intuicija, ki presega analitiko. Telo je ekstatično – stalno že-onstran sebe, v svetu, v drugem, v igri. Tu postane košarka ontološka drama."
Kakšno pot predlagate kot odgovor na sodobni red, ki iz osebe dela podobo, produkt in statistiko?
Oseba je dogodek skrivnosti, vsakdo od nas je edinstven. Vse se začne s kritično zavestjo, da neoliberalni red v resnici ne priznava osebe, temveč jo preoblikuje v funkcijo, podobo, blago, statistiko. Vrednost je le v kapitalizirani uporabnosti: koliko prineseš, kako si videti, kaj dosežeš. Oseba postane profil in ne skrivnost. To pa obenem odpira prostor za globoko bivanjski in duhoven odgovor, ki presega vsako politiko ali sociologijo.
Dekonstrukciji osebe lahko odgovorimo le z življenjem, ki postane pričevanje – ne uprizarjanje istovetnosti, ampak prisluškovanje resnici v sebi. Podati se moramo na pot soustvarjanja, ne tekmovanja. Samo kot subjektivnost smo lahko dogodek odnosa. Ta prostor je treba potrpežljivo odstirati vedno znova in vztrajno, saj nas le to ohranja človeške v tem pošastnem brezosebnem času.
"Luka je »čista gesta osebe«. In v času, ko so vsi projekti, PR strategije in številke, Luka postane ontološka motnja – metafizični spodrsljaj, skozi katerega zadiha tisto, čemur sv. Avguštin pravi cor inquietum – nemirno srce."
Je Luka Dončić prototip »novega človeka« – ne kot junak ali zmagovalec, temveč kot nekdo, ki se nenehno daje?
Luka Dončić ni tak prototip junaškega lika, kot so to predstavljale ideološke podobe “novega človeka” 20. stoletja in ustvarile pošastno kreaturo oziroma pohabljenega človeka, ki hlepi po moči. Je pa tak kot oseba, ki v vsakdanji, telesni, odnosni prisotnosti uresničuje arhetip darovanosti kot bistva osrečenosti, o kateri govorimo.
