Slovensko društvo Tačke pomagačke, ki s terapijo s psi in drugimi malimi živalmi pomaga starostnikom, otrokom in osebam s posebnimi potrebami, deluje prostovoljno, vsekakor pa se po besedah aktivne članice Dunje Vodopivec in pripravnice Jasmine Hasković otrokom zaiskrijo oči, ko pridejo k njim na obisk v bolnišnico.
Zakaj Tačke pomagačke?
Dunja: Dekleta so najprej neorganizirano obiskovala starostnike, potem pa smo ustanovili društvo Tačke pomagačke. Že pred sedmimi leti so kužki začeli zahajati v pasjo šolo, ki jo ima kinologinja Branka Hobič. Izkazalo se je, da tovrstne aktivnosti in terapije odlično delujejo na oskrbovance in zaposlene, zato je naša dejavnost prerasla v organizirano obliko.
Kako Tačke pomagačke delujejo?
Dunja: Hodim k otrokom na pediatrično kliniko, delujemo pa tudi v inštitutu Soča, kjer imamo vodeno terapijo s fizioterapevtko in psihologom. Delamo tudi v klimatskem zdravilišču na Rakitni, obiskujemo šole in domove za starostnike. Na pediatrični kliniki obiskujemo kar nekaj oddelkov, gremo pa tudi v vrtce, kjer otroke učimo o sožitju z živalmi, o odnosu do njih in s tem tudi odnosu do človeka. Otroke učimo, kako se je treba obnašati do kužka, kakšne so obveznosti, kako jih hranimo, kako se kužku približati ... Udeležujemo pa se tudi različnih prireditev.
To pomeni, da za tovrstno aktivnost vzgajate ljudi in pse?
Dunja: Seveda. Redno nas je začelo delati pet, seveda povsem prostovoljno. Potem smo organizirali preverjanje novih kužkov, da vidimo, ali so primerni, sledilo pa je tudi tridnevno predavanje za vodnike psov. Na predavanju bodoče vodnike psov seznanimo, kako je treba delati s kužkom, kužek se seznani z invalidskim vozičkom in ugotovimo, kaj je pri njem še treba popraviti. Kužki opravijo dvakrat letno zdravniški pregled, jih pa tudi zavarujemo. Potem pripravnik, bodoči vodnik, začne hoditi na različne inštrukcije pod vodstvom mentorja. S kužkom in mentorjem mora obiskati vse institucije, kjer delujemo, da ugotovimo, kaj jima s kužkom ustreza. Če pa se pes ne počuti dobro med aktivnostjo, terapijo ali že prej, je najbolje, da tisti dan ne gre na dejavnost ali jo preneha. V prvi vrsti moramo gledati na psa, ker ni stroj.
Kako potekajo vaše aktivnosti in terapije?
Dunja: Na hematološkem oddelku greva z Gajo, zlato prinašalko, najprej pogledat igralnico, ali so tam otroci, še prej se pozanimam, h kateremu otroku ne smem. Če so otroci v igralnici, Gaji mečejo žogico, jo z dvojnim povodcem peljejo na sprehod, božajo, ona pa jim da tačko in prinese igračke. Preberemo tudi kakšno knjigo in se pogovarjamo o kužkih, medtem ko jo otroci božajo. So tudi takšni otroci, ki niso najbolj vajeni kužkov oziroma se jih rahlo bojijo. Če mamica in otrok izrazita željo, potem to skupaj uredimo. Pozneje grem z Gajo po sobah, in če so otroci pokretni, se družimo v sobi, če pa dobivajo infuzijo ali so nepokretni, grem s kužkom tudi na posteljo, da ga otroci lahko božajo. Hematološki oddelek se je izjemno izkazal v našem primeru, saj je pri njih zdravljenje zahtevno, higiena pa nujno potrebna, pa kljub temu dovolijo obisk psov.
Kako pa vi kot pripravnica doživljate terapije in aktivnosti Tačk pomagačk?
Jasmina: Ko sem na začetku prišla brez kužka, sem bila na robu joka, čutila sem kombinacijo adrenalina in sreče ter veselja. Energetsko je bilo zelo močno. Ko je Oli, moj mops, prvič prišel, se je malo bal, pa še tla so gladka in mu je drselo. Zdaj sva se že malo vpeljala in nama je obema lepo, prav zabavno. Najbolj mi je všeč, ko gre pes na posteljo, ker je potem kužek dejansko pri otroku. Kužek je dobesedno prišel obiskat otroka. Na postelji ne sme sedeti niti mami, kužek pa lahko. Zelo me je ganilo, ko sem neko punčko spremljala od začetka zdravljenja. Takrat se še ni vedelo, kaj bo. Potem pa so bile spremembe vidne iz tedna v teden. Najprej je še imela laske, potem jih je izgubila in sledilo je jokanje. Takrat sem se kar zamislila. Ko pa je Jan, eden od fantkov na onkološkem oddelku umrl, smo doma jokali vsi. Na otroke se navežeš, čeprav jih vidiš samo nekajkrat.
Dunja: Jan se ni hotel slikati za naš časopis, vendar ga je Jasmina prepričala, da ga bo z mamico slikala za spomin. Ko vidiš, da prineseš ogromno veselja, seveda največ naredi kužek, potem tudi greš tja z veseljem. Ko prideš s kužkom, se vsem oči zasvetijo: najprej vratarju, potem otrokom, zdravnikom, sestram … Vsi so vzhičeni.
Jim razbijete rutino vsakodnevnega zdravljenja?
Dunja: Seveda jo prekinemo, tudi mamicam, ki so po 24 ur z otrokom, kar jim do dopolnjenega otrokovega šestega leta dovolijo. Ko pride kužek, otrok neha jokati, zlasti če ga to zanima. Ko se otrok razveseli, se seveda razveseli tudi mamica. Je pa res, da moraš za to terapijo imeti zelo veliko domišljije, da se otroku približaš. Vedeti moraš, kaj boš delal z njim, kaj ga bo zanimalo, o čem se boš pogovarjal, da bo pozabil na bolezen. Recimo na Rakitni, v Soči ali v domovih za starostnike terapija poteka vodeno. Terapevtski par sta oskrbovanec in delavni terapevt, ki naredi načrt, kaj se bo tisti dan delalo, medtem ko vodnik samo usmerja psa, delata pa delavni terapevt in uporabnik. Te terapije so tudi evalvirane. Osebno imam raje aktivnost, kjer moram delati sama in razmisliti, kaj bom delala in kaj bom vzela s sabo.
Kako se na terapije odzivajo otroci?
Dunja: Otroci se odzivajo izjemno dobro. Mogoče je samo odstotek takšnih, ki se ne odzivajo. Svoje delo radi opravljamo, ker prinašamo dobro voljo in pozitivno energijo. Tistih, ki se upirajo, ne siliš. Ko prideš prvič v sobo k pacientu, je pomembno, da se predstaviš, da ve, kdo si. Na koncu, ko vidijo, kako fizioterapija vpliva na otroka, so v glavnem vsi za to. Vedo, da zdravstveno osebje to dovoli z razlogom.
Kje se vidite, ko boste lahko delovali samostojno?
Jasmina: Zelo si želim delati na pediatriji, ker mi je všeč stik med mano, otrokom in psom. Samo mi trije delamo, starš pa opazuje. Midva z Olijem prideva, otroka vprašam, ali gre kužek lahko na posteljo, da ga bo pobožal, potem dam otroku provizorično krtačko, da kužka skrtači, mu zamenja ovratnico, zaveže rutko in pripravi, da bo lep za drugega otroka. Včasih tudi beremo knjigo o kužkih. Odvisno, koliko je otrok star. Imamo tudi plišaste lutke, ki jih nataknemo na prste, in če otrok ugane, katere so, da kužku nagrado.
Dunja: Jasmina je izjemno odgovorna, zrela oseba in ima velik posluh za otroke in jih tudi zelo obvlada.
Suzana Golubov
Novo na Metroplay: Nik Škrlec iskreno o svoji najljubši tehniki pomnjenja
