Sedanji trenutek ne predstavlja »konca časa«, temveč trenutek, v katerem se čas rodi. In ravno zato je to kraj moči, kot maternica življenja, kot kotel, v katerem se sejejo in rastejo vsi veliki uvidi, ideje ter možnosti.
Maternica je temna, vendar prinaša nepredstavljivo svetlobo. V njej je čista tišina, a iz nje eksplodirajo vesolja.
Um je ne more razumeti, toda celo pomanjkanje razumevanja uma ima tukaj svoje mesto. Zmeda in jasnost sedita tukaj na svetih prestolih. Prav tako kot veselje in žalost. Obup in slepeče upanje.
Prisotnost v trenutku je hkrati smrt in vstajenje nas samih, kraj neizrekljive preobrazbe. Z njim potonemo do roba najtemnejše noči v sebi, nato pa vstopimo v najbolj briljantno dnevno svetlobo, ki ogreje in zdravi.
Tako se naučimo živeti blizu žalosti, blizu tišine, blizu najbolj močne jeze in najbolj intenzivnega veselja.
Milijonkrat bomo uničeni in ustvarjeni na novo. Konci se bodo zdeli kot začetki in začetki se bodo zdeli kot konci, mi pa bomo hodili dalje – tudi, ko bomo izgubili pot, saj se bo ta vedno znašla pod našimi nogami.
In ko bomo pomislili, da je konec, se bo vse začelo znova. In ravno takrat, ko bomo predvidevali, da imamo vse odgovore, bomo spet vrženi v dvome.
Ko bomo spoznali življenje v smrti in smrt v življenju, se bodo vse nasprotujoče si dvojnosti stopile v novo jutro. Prisotnost bo naš najgloblji občutek doma. V njem ne moremo oditi, in ne moremo prispeti – smo vedno prisotni.
Vir: Jeff Foster