Vsi se kdaj znajdemo v obdobju, ko smo prenapeti, razdraženi ali utrujeni. Takrat se lahko zgodi, da notranje nezadovoljstvo začnemo nezavedno odlagati na druge. Namesto da bi priznali, da nas nekaj boli, straši ali preobremenjuje, krivdo pripišemo partnerju, sodelavki, prijatelju ali celo otroku. Temu rečemo projekcija.
Projekcija je obrambni mehanizem, ki dolgoročno ruši odnose in nas oddaljuje od tistega, kar bi v resnici potrebovali: razumevanje lastnega stanja, meje in olajšanje pritiska.
Kako prepoznati, da morda ne reagirate toliko na druge, temveč na lastno notranjo napetost?
1. Majhne stvari v vas sprožijo nesorazmerno močna čustva
Eden najpogostejših znakov projekcije je, da vas drobne, vsakdanje situacije vznemirijo bolj, kot bi bilo smiselno. Nekdo se pozno oglasi na sporočilo, sodelavec nekaj pozabi, partner pusti skodelico na pultu – in v vas se v trenutku prižge jeza, razočaranje ali očitek, ki presega konkreten dogodek.
Takšna reakcija pogosto kaže, da se v vas nabira nekaj večjega: kronična preobremenjenost, občutek, da ste sami za vse, neizrečena zamera, občutek spregledanosti... Tako ta drobna situacija postane le iskra.
Takrat je dobro, da si postavite vprašanje: "Kaj zadržujem v sebi že predolgo?"
2. V drugih opazite prav tisto, česar si pri sebi ne želite videti
Projekcija pogosto deluje tako, da pri drugem prepoznamo lastnost ali občutek, ki ga v sebi težko sprejmemo. Morda vas izjemno moti lenoba pri partnerju, v resnici pa ste sami izčrpani in bi potrebovali počitek, a si ga ne dovolite. Morda vam gre na živce ego pri sodelavcu, v resnici pa si sami ne upate postaviti meja in zahtevati spoštovanja.
Ko nekdo v vas sproži močno moralno sodbo, je vredno preveriti, ali vas je dotaknil del, ki ga pri sebi potiskate stran.
Takrat je dobro, da se vprašate: "Ali je v tej kritiki druega tudi nekaj, česar si ne upam priznati pri sebi?"
3. Pogosto govorite v posplošitvah: “ti vedno”, “ti nikoli”
Ko projiciramo, se naš jezik rad zaostri. Namesto da bi opisali konkreten trenutek, uporabimo absolutne trditve, ki drugo osebo zamejijo v vlogo krivca: "Ti me nikoli ne poslušaš", "Vedno vse pustiš meni", "Nikoli ti ni mar".
Posplošitve so običajno znak, da govorimo iz stanja čustvene preplavljenosti, ne iz stika z dejstvi. Pogosto izražajo nakopičeno frustracijo, ki se ni nabirala en dan, temveč že dalj časa.
Takrat je dobro, da zamenjajte posplošitve s konkretnim opisom: "Danes sem potrebovala, da me poslušaš, pa sem imela občutek, da te sploh ni tukaj."
4. Po konfliktu vam ni bolje, ampak še slabše
Pri zdravi razrešitvi konflikta se napetost vsaj malo sprosti. Pri projekciji pa se pogosto zgodi nasprotno: po izbruhu ali prepiru imate občutek praznine, krivde, sramu ali še večje razdraženosti. Kot da se niste razbremenili, ampak ste le prestavili težo.
To je zato, ker projekcija ne naslovi pravega vira. Če je vaš problem preobremenjenost, pomanjkanje počitka, strah ali občutek neslišnosti, se to ne reši s tem, da nekoga okrivite. Konflikt lahko za trenutek sprosti pritisk, vendar se hitro spet vrne.
Po konfliktu se takrat vprašajte: "Kaj sem v resnici potrebovala? Kaj bi mi danes pomagalo?"
Kako se iz projekcije vrniti k sebi
Če se v teh znakih prepoznate, je to le signal, da je v vas nekaj, kar potrebuje pozornost. Pogosto pomaga že to, da si priznate: "Danes sem enostavno preutrujen/a. Danes sem preobremenjen/a. Danes sem ranljiv/a." Ko si to iskreno dovolimo, ostane manj potrebe, da bi frustracijo odlagali na druge.
Koristna je tudi preprosta praksa pred odzivom:
- ustavite se za nekaj sekund
- opazujte, kaj čutite v telesu
- poimenujte občutek (jeza, strah, žalost, sram, nemoč)
- šele nato izberite besede
Projekcija nas od odnosa oddaljuje, samorefleksija pa nas k njemu vrača.
