Ste se že kdaj spraševali, zakaj nekateri ljudje ne sodijo niti med tipične introverte niti med klasične ekstroverte? Morda je odgovor v novem izrazu, ki je letos nastal v New Yorku: otrovert.
Izraz otrovert je skoval psihiater dr. Rami Kaminski.
Otroverti so ljudje, ki jim druženje v večjih skupinah pogosto ne ustreza – ne zato, ker bi bili nujno sramežljivi ali zaprti vase, temveč zato, ker množica v njih ne prebudi občutka povezanosti. Za njih je značilno, da bolj kot širino družbenih krogov cenijo globino posameznih odnosov. Raje kot na hrupni zabavi se znajdejo v pogovoru ena na ena, kjer lahko začutijo pristnost in avtentičnost.
Otrovert je lahko tudi zelo družaben, a v sebi nosi odpor do pretvarjanja in površinskih interakcij. To so ljudje, ki jih navdušuje izvirno razmišljanje, iščejo pomen v besedah in dejanjih, ter si težko nadenejo masko, da bi ugajali okolici. Pogosto jih vodi notranja potreba po iskrenosti – do sebe in do drugih.
Zanimivo je, da otroverti niso nujno introverti. Lahko so zgovorni, ustvarjalni, celo karizmatični, a hkrati jim nekaj v notranjosti preprečuje, da bi se povsem prepustili logiki »pripadati skupini«. V tem pogledu so podobni Grouchu Marxu, ki je nekoč hudomušno izjavil, da se ne bi pridružil nobenemu klubu, ki bi ga hotel sprejeti za člana.
Otroverti nas učijo, da iskrena bližina šteje več kot številčnost, da globina odnosa prinaša več smisla kot vsaka površinska potrditev, in da je pristnost močnejša od konformizma.
- Ne spreglejte: Sensa vikend z Matejem Škufco: Celjenje družinskih odnosov z metodo postavitev družine (10. - 12. oktober)
Zakaj nas osebnostne tipologije tako privlačijo?
Že od antičnih časov iščemo načine, kako razvrstiti človeško naravo. Hipokrat je govoril o štirih temperamentih, astrologija pozna dvanajst znamenj, moderna psihologija pa je razvila paleto testov in klasifikacij, od Myers-Briggsa do Enneagrama. Danes lahko vsakdo zase najde oznako, ki se mu zdi domača.
Toda prav ta množica kategorij lahko včasih namesto jasnosti prinese še več zmede. Namesto da bi tipologije uporabljali kot orodje za raziskovanje sebe, jih mnogi začnejo doživljati kot oznake, ki jih omejujejo.
Oznake so koristne – a nevarne
Psihiatrične diagnoze so lahko pomembno orodje za razumevanje in zdravljenje resničnih težav, a problem nastane, ko ljudje svoje oznake jemljejo preveč dobesedno. Tudi Jung, ki je uvedel pojma introverta in ekstroverta, je opozarjal, da to nista identiteti, temveč le dva pola, med katerima se vsak človek giblje. Rast se zgodi takrat, ko raziskujemo tudi tisto, kar nam je manj domače.
V današnjem času pa se mnogi diagnosticirajo kar sami – ne več z listanjem strokovnih priročnikov, temveč z videi na TikToku. Informacije so tam pogosto poenostavljene in žal tudi netočne. Posledica? Ljudje se vse bolj opredeljujejo skozi nalepke, namesto da bi videli, da so veliko več kot ena sama oznaka.
Otrovert kot priložnost
Morda je v »otrovertu« nekaj svežega – ne kot nova škatlica, ampak kot opomnik, da nismo vsi narejeni za velike skupine in množične zabave. Nekateri pač najdemo največjo vrednost v tihem, pristnem odnosu z drugim človekom.
Ko razmišljamo o vseh teh oznakah – introvert, ekstrovert, otrovert – se je smiselno spomniti: nobena od njih nas ne opiše v celoti. V resnici smo vedno več kot to. Nismo le horoskopsko znamenje, osebnostni tip ali psihološka kategorija. Smo unikatna bitja, ki se ves čas spreminjajo in rastejo.
In prav to je najbolj osvobajajoče spoznanje.
Vir: gq-magazine.co.uk
