Leta 1931 sta ameriška psihologa Winthrop in Luella Kellogg v svoj dom sprejela sedemmesečno šimpanzinjo ter jo začela vzgajati ob svojem desetmesečnem sinu. Pričakovala sta, da se bo pod vplivom človeškega okolja vedla vse bolj kot človek.
Kje se konča vpliv okolja in začne moč prirojenih lastnosti? To vprašanje je ameriškega psihologa Winthropa N. Kellogga privedlo do enega najbolj nenavadnih – in z današnjega vidika etično najbolj spornih – razvojnih poskusov prejšnjega stoletja.
Kellogg je želel ugotoviti, kako bi se razvijal primat, če bi od najzgodnejšega obdobja živel v človeškem domu. Ker bi bilo otroka nedopustno poslati odraščat med divje živali, je zamisel obrnil: mlado šimpanzinjo bo pripeljal v svojo družino.
Pri poskusu mu je pomagala žena Luella, prav tako psihologinja. Junija 1931 sta v dom sprejela sedem mesecev in pol staro šimpanzinjo Guo. Njun sin Donald je bil takrat star deset mesecev.
Vzgajala sta ju kot brata in sestro
Gua in Donald sta naslednjih devet mesecev živela v skoraj enakih razmerah. Hranili so ju ob podobnem času, oblačili, se z njima igrali in ju učili enakih nalog. Uporabljala sta podobne igrače in prejemala primerljivo pozornost odraslih.
Kelloggova sta ju nenehno opazovala, merila, fotografirala in preizkušala. Primerjala sta njun telesni razvoj, spomin, odzivanje na navodila, reševanje problemov, prepoznavanje ljudi, čustvene odzive in sposobnost sporazumevanja.
Donald je bil star komaj deset mesecev, zato seveda ni mogel privoliti v sodelovanje. Njegova starša pa nista mogla vedeti, ali in kako bo odraščanje ob šimpanzinji vplivalo na njegov razvoj.
Gua je bila pri nekaterih nalogah hitrejša
Gua je bila telesno spretnejša in je pri nekaterih praktičnih nalogah napredovala hitreje. Prej se je odzivala na določena navodila, spretno uporabljala skodelico in žlico ter hodila pokončno ob opori. Prej kot Donald je pokazala tudi zanimanje za svojo podobo v ogledalu. Ljudi je pogosto prepoznavala po oblačilih in vonju, Donald pa predvsem po obrazih. Pri nekaterih preizkusih se je Gua odrezala bolje, vendar so se njene sposobnosti razvijale znotraj bioloških meja njene vrste. Človeško okolje je ni moglo spremeniti v človeka.
Največja razlika se je pokazala pri govoru
Gua je razumela številna navodila, vendar ni razvila človeškega govora. Čeprav je poskušala oblikovati glasove, ni mogla izgovarjati besed. Donald je govor začel razvijati, vendar počasneje, kot sta starša pričakovala. Obenem je prevzemal nekatere Guine načine sporazumevanja ter posnemal njene glasove in navade.
Spletne različice zgodbe zato pogosto trdijo, da se je Donald postopoma spreminjal v "divjega otroka". To ne drži. Ni izgubil človeških sposobnosti in se ni "spremenil v šimpanza".
Poskus pa je pokazal nekaj, česar starša očitno nista dovolj upoštevala: vpliv ni potekal le od otroka proti živali. Tudi otrok se je učil od šimpanzinje.
Zakaj sta poskus prekinila?
Eksperiment se je končal marca 1932, po devetih mesecih skupnega življenja.
Številni trdijo, da sta ga Kelloggova nenadoma prekinila, ker ju je prestrašilo Donaldovo posnemanje Gue. Toda zanesljivih dokazov, da je bil to edini razlog, ni. Raziskovalca sta zapisala, da sta zbrala dovolj podatkov za ugotovitve, ki sta jih iskala. Mogoče pa je, da ju je ob tem skrbelo tudi sinovo počasnejše jezikovno napredovanje.
Ugotovila sta, da okolje močno vpliva na razvoj, vendar ne more izbrisati bioloških razlik. Gua se je v človeškem domu naučila številnih novih spretnosti, kljub temu pa ni mogla razviti sposobnosti, značilnih samo za človeka – predvsem govora.
Kaj se je zgodilo po koncu poskusa?
Gua se je po koncu poskusa vrnila v raziskovalno središče za primate. Leta 1933 je, stara približno tri leta, umrla zaradi pljučnice. Donald je odrasel in umrl leta 1973, star 42 let. Nekatere spletne različice zgodbe navajajo, da je storil samomor, ki ga povezujejo z njegovim nenavadnim otroštvom.
Viri: The Sun
