Visoko nad mestom, v osmem nadstropju bloka, se je zgodil pravi mali čudež. Ena od prebivalk je svoje cvetlično korito na balkonu delila s prav posebnimi »podnajemniki« – z družino ptic, najverjetneje sokolov vrste postovka ali skobec.
Gospa je svojo doživetje delila v Facebook skupini PTICE/PTIČI, zapis pa je navdušil številne s toplino, humorjem in nežnostjo. Vse se je začelo, ko je opazila ptico – ki jo je poimenovala Mama Lumpa – kako si je v njenem koritu uredila gnezdo in znesla pet jajc. Čeprav je sprva dvomila, da bo gnezdenje v tako nenavadnem okolju sploh uspešno, se je kmalu izkazalo drugače. Iz vseh jajc so se izlegle majhne kepice: Pepa, Jagoda, Bob, Mari in najmlajši Busi, jih je poimenovala.
Mama Lumpa je skrbno grela svoje mladiče in jim prinašala hrano, gospa pa ji je pri tem pomagala: zasenčila je balkon, naredila ograjo in jih ščitila pred pripeko. Poseben preizkus je bila huda nevihta, ko je voda zalila korito. »Mama je nekaj minut stala v vodi, jaz pa sem z roko pobirala vodo tik ob njej,« piše. »Nisem mogla verjeti, ko so izpod nje začele lezti mokre, blatne kepice – vsi so preživeli.«
Vsak dan jih je opazovala, jih občudovala in se učila od njih. Igrivo jih je imenovala »dinozavri« in jih razvajala z lubenico in surovim mesom. Ko je odprla balkonska vrata, so se ptički postavili v vrsto. Postopoma so dobili perje in začeli raziskovati okolico. Niso se je bali – njen glas jim je bil domač in prijazen.
Ko so dopolnili en mesec, je Mama Lumpa začela prihajati redkeje. Prvi je odletel Pepa, a se je še tri dni vračal spat domov. Sledile so Jagoda in Mari. Zadnja sta ostala Bob in Busi. »Busi je bil zadnji. Čez dan so ga bratje in sestre spodbujali z glasnim čebljanjem, ponoči pa je bil sam. A potem se je vrnil Bob – kot da mu je hotel povedati, da zmore.«
Zadnje jutro sta bila skupaj. Ko je gospa stopila ven, sta jo glasno pozdravila – in odletela. »Čeprav sem zdaj posadila novo cvetje in počistila zavetje, vsak dan kdo pride mimo. Vem, da so moji, ker se ne bojijo mojega glasu. Kakšno rečemo – in potem odletijo.«
Z nasmeškom pripomni, da zdaj oni skrbijo zanjo: »Že par celih mišk so mi pustili v koritu.«
Uporabniki Facebooka so navdušeni, da še obstajajo lepe zgodbe, ki povrnejo upanje v ljudi, v sočutje človeka in narave.
POGLEJTE SI ČUDOVITE FOTOGRAFIJE: -> https://www.facebook.com/groups/399690150239645/permalink/2963366183872016/
