Rana, ki jo je prizadel oče, nas lahko ovira v življenju, lahko pa je tudi čudovita priložnost za osebno rast.
Očetova naloga je, da otroka podpira in mu posreduje pogum, da si bo upal živeti in tvegati. V očetovi bližini si otrok upa več kot trakrat, ko je sam. Upa si skočiti čez potok, pogumno se zavihiti na kolo. Oče ga podpira in varuje. Otrok brez take izkušnje očeta si v življenju išče nadomestno oporo. Če oče manjka, je ravnovesje družine moteno in otrok ne more primerno razvijati občutka lastne vrednosti.
Fantje, ki so pogrešali očeta, kažejo izrazito nagnenje h kršenju pravil, prestopanju mej ter nasilnem vedenju. Rane, ki jih očetje prizadevajo hčeram, so ponavadi povezane z očetovim ambivalentnim odnosom do žensk. Če se oče boji žensk, največkrat razvrednoti hčer in se norčuje iz njenih čustev. Ta hči bo vse življenje hrepenela po bližini moškega, ko bi jo brezpogojno ljubil, a nezavedno bo vedno znova prihajala v stik z moškimi, ki jo bodo prizadeli na podoben način kakor njen oče.
Če pa se moški v svoji moškosti počuti negotov, bo z namenom da bi prekril to lastno negotovost, razvrednotil ženske.
Nekatere kot deklice izkusijo očetovo pozornost, a brž ko se začne razvijati v žensko, nastane blokada. Zelo pogosto je tudi odsoten, ker se skriva za poklicem. Posledica je lahko rana, ki se vse življenje ne zaceli.
Nekateri so doživeli tudi fizično nasilje očeta. Lahko si predstavljamo, kakšna panika je nastala v nemočnem otroku in kako je moral zatreti svoja čustva, da je sploh preživel. Nenehno je živel v strahu pred nepredvidljivim očetom in sploh ni vedel, kako naj se vede. Očetovega besnila pa največkrat sploh ne sproži otrokovo vedenje. Otrok je samo nadomestni sprejemnik za jezo, ki je oče ni mogel odreagirat pri ženi ali pri delu.
V nasilnem ozračju otrok ne more najti poti do sebe. Ne more se sprejeti, če nenehno doživlja nasilje.
Pogosta pa je tudi identifikacija z agresorjem. Primer: Otrok posname avtoritarnega očeta, ki ga zavrača. Ker se sin ni mogel braniti pred očetom in je sebe vedno doživljal kot šibkega, se poistoveti z njim in postane prav tako nasilen in avtoritaren do drugih, samo da bi ubežal strahu pred lastno nemočjo.
Nekateri moški se bojijo sinove moškosti. Sina morajo "pobiti", kar pogosto pripelje do tekmovalnosti. Taki sinovi pogosto druge ponižujejo. Sovraštvo do očeta se kopiči in izživlja v odnosu do drugih ljudi. Pri očetu namreč ne bi imeli nobenih možnosti, tako pa prenesejo žalitve naprej na šibkejše. Če se z rano, ki nam jo je prizadel oče, ne soočimo, postane nenehen vir nasilja in poniževanja.
Globoka rana nastane tudi takrat, ko je oče samovoljen in nepredvidljiv. Če ima oče težave z alkoholom, se pogosto vsa družina boji njegovega prihoda domov. Zadošča neznaten povod, da jih vse nadere in/ali pretepe. Otroci se bojijo, da bi izgubil občutek za meje. Kdor je doživel samovoljnega in nasilnega očeta, ne najde opore v sebi, saj se vendar nikoli ni mogel opreti na očeta.
Očetje prav tako pogosto ne prenesejo ugovora in tega, da se otroci razvijajo drugače, kot si oni sami zamišljajo. Takšni otroci se nasilno odzovejo na najmanjšo kritiko ali dvom.
Če je oče strog, ukazuje, ima vedno prav in ne dopušča ugovorov, se otrok počuti zatrtega, ponižanega in se nikdar ne nauči biti zvest sebi in svojim čustvom.
Če obstaja rana, ki jo je prizadel oče, ker je na nek način zapustil družino, potem se ta rana pri odraslih pogosto kaže v občutku zapuščenosti. Živijo s prastrahom, da jih bodo znova zapustili prav tisti ljudje, ki jih najbolj ljubijo. In ta rana povzroči, da vedno iščejo krivdo pri sebi.
Raziskave kažejo, da so moški in ženske, ki so iz različnih razlogov bili v otroštvu brez očeta, pogosteje kot drugi nevrotični, depresivni in nagnejni k samomoru. Seveda pa naše ravnanje ni odvisno le od pomanjkanja očeta, temveč tudi od odnosa, ki ga imamo do tega. Pomembno je, ali smo v življenjski zgodbi spoznali dovolj očetovskih ljudi.
Rana, ki jo je prizadel oče, nas nedvomno ovira v življenju. Lahko prekrije našo življenjsko smer. Lahko pa postane tudi priložnost. Kdor se je sprijaznil s tem vidikom svoje biografije, ne bo postal avtoritaren vodja, ki samo tolče po mizi, da bi drugim vsilil svojo voljo. Vodil bo skrbno in prisluhnil tudi šibkejšim. Nobenih potreb ne bo prezrl. Bistveno je, da se ne bori proti rani, ki jo je prizadel oče, da ji ne nasprotuje, temveč da z njo živi. Potem bo prav tu prepoznal svojo čisto posebno pot.
Svoje hrepenenje po očetu bo sin živel s tem, ko bo za druge postal oče. Tako bo prišel v stik z očetovimi pozitivnimi koreninami. Od nas je odvisno, ali nas bo rana, ki nam jo je prizadejal oče, obsodila na to, da jo ponavljamo in da vedno znova doživljamo žalitve ljudi, ki so močnejši od nas, ali pa bo postala priložnost, da v njej prepoznamo svojo karizmo, življenjsko nalogo, življenjsko smer. Potem bomo v miru živeli z rano, ki nam jo je zadal oče, in naša volja bo prebujala življenje ne le v nas, temveč tudi v drugih ljudeh.
Prav rane nam namreč lahko omogočajo dostop do našega pravega jedra. Ni bistvo, da bi ljudje starše obtoževali, temveč da bi se z njimi pomirili. Niso nam vselej dajali tistega, kar bi potrebovali, vendar nehajmo jim to očitati. Hvaležni naj bi jim bili za tisto resnično pozitivno, kar so nam dali. Lahko smo od njih tudi jemali. Oni so korenine, iz katerih danes živimo. Brez teh korenin se naše drevo življenja posuši. Da bi lahko to, kar so nam dali starši, sprejeli in dopustili, da v našem življenju obrodi sadove, je pomembno, da jih razumemo v njihovi omejenosti in njihovi lastni zgodbi. Če jih razumemo, jih ne obsojamo. Potem jih vidimo v njihovi zapletenosti v lastno družinsko zgodbo.
Svojih ran pa nikakor ne smemo zanemariti in do njih ostati brezbrižni. Sicer nas bodo vse življenje preganjale in obsodile na to, da bomo sebe in druge ljudi vedno znova ranili na enak način, kot smo bili ranjeni sami.
Naj se rane spremenijo v bisere.
Iz knjige: NAJDI SVOJO ŽIVLJENJSKO SMER. Zdravljenje ran iz otroštva – duhovne spodbude. Anselm Grün in Maria-M. Robben. Celjska Mohorjeva Družba, 2011.