"Nikoli si nisem mislila, da se bom morala ukvarjati z rasnimi vprašanji, jaz, Slovenka, živeča v Evropi."
"Ko sem leta 2015 postala mama posvojeni dveletni deklici iz Gane, nisem imela dovolj znanja in strokovne podpore, saj skorajda ni bilo na voljo strokovne literature v slovenskem jeziku ter strokovnih predavanj in delavnic s tega področja. Tako sem znanje iskala prav vsepovsod in sledila raziskavam, mnenjem in izkušnjam ljudi, ki so tematiko poznali in se ji posvečali, obenem pa sem informacije črpala iz tuje strokovne literature in s spleta. Odločila sem se, da strnem vsa svoja dosedanja znanja in izkušnje v zaključeno celoto, in tako je ta knjiga pred vami."
S temi besedami je svojo knjigo Po svoje na pot v svet pospremila Petra Guček Tomšič, specialna pedagoginja in posvojiteljica, ki je zaradi svoje edinstvene karierne poti in osebnih življenjskih izbir zagotovo eden najboljših naslovov za vprašanja vseh tistih, ki so kadar koli želeli vedeti več o posvojitvi in rejništvu.
Knjiga, ki je spisana z veliko avtoritete, predvsem pa empatije, predstavlja dragocen in izčrpen vpogled v svet posvojenih otrok in njihovih družin. Kot izjemna poznavalka področja tokrat kot avtorica v knjigi vodi skozi vse faze posvojitve in odraščanja, obenem pa z bralstvom velikodušno deli tako svoje osebne izkušnje kot strokovno znanje.
In glede na mnoštvo izzivov, s katerimi so soočeni tako starši kot otroci, bo njen dragocen in izčrpen doprinos pri rejnikih in posvojiteljih več kot dobro sprejet.
Izzivi nesprejemajočega okolja
Petra Guček Tomšič se po uvodnih poglavjih s smernicami za pripravo na posvojitev in napotki za bodoče starše, v katerih opozori na nujo razumevanja razvojnih faz in obrambnih mehanizmov, kar je še posebno pomembno pri posvojitvi starejših otrok, posveti tudi občutljivim temam, kot so predsodki, diskriminacija in vplivi okolja na otroka.
"Nikoli si nisem mislila, da se bom morala ukvarjati z rasnimi vprašanji, jaz, Slovenka, živeča v Evropi. Prijatelji so mi dopovedovali, naj se ne obremenjujem s tem, da bom v Slovenjo pripeljala temnopoltega otroka, saj jih je pri nas že mnogo in so dobro sprejeti. Kako daleč o resnice je to! Niti v sanjah si nisem predstavljala, koliko kočljivih ’rasnih’ dogodkov bo doživela naša družina v naši na videz sprejemajoči državi," na istem mestu piše Petra Guček Tomšič, ki po pričevanju drugih posvojiteljev ugotavlja, da je zunaj Ljubljane rasizem celo manj prisoten.
"Pričakovala sem obratno, saj sem mislila, da je Ljubljana bolj raznolika kot drugi kraji in zato bolj sprejemajoča," tako piše in dodaja: "Tudi drugod po svetu se dogaja podobno ali še huje, sploh če se ozremo na Združene države Amerike, a je dogajanje tam vseeno posledica drugačne preteklosti in drugačnega dojemanja temnopoltih. Ko bi se le zmogli vsi ravnati po afriški filozofiji in načinu življenja, ki se mu reče ubuntu."
A kaj lahko po njenem mnenju starši, posvojitelji in skrbniki, sploh storijo? Avtorica vse svoje upe polaga v ozaveščanje v smeri sprejemanja in tolerance drugačnosti. To je edina rešitev, da bi svet v tej dobi preseljevanja in priseljevanja sploh lahko funkcioniral, je prepričana.
"Pogovarjati se je treba o neenakosti, izkoriščanju in rasizmu, in to že z otroki doma, v vrtcu in šoli, poleg tega pa uvesti globalno učenje skozi celotno življenjsko obdobje na vseh ravneh. Za starše otrok drugih narodnosti in barv kože, pa je najpomembnejša naloga, da opolnomočimo sebe in otroka. Pripraviti se moramo na vse mogoče situacije in se učiti postaviti zase ter ohranjati dobro samopodobo. Dobro je, če objavljamo prispevke, članke, pišemo knjige in ustvarjamo umetniške predstave, sodelujemo v različnih oddajah, podkastih itn. na to tematiko, vse z namenom predaje znanja in dobrih praks, novejših usmeritev, informiranja, izobraževanja, učenja vrednot, odpiranja oči in širjenja zavesti posameznikov in družbe nasploh."
Izzivi kompleksne travme
Avtorica v posebnih poglavjih naslovi tudi področje kompleksne razvojne travme z namenom, da bi skrbnike opremila z veščinami o travmi ozaveščenem pristopu pri posvojitvah otrok, ki imajo za seboj težke izkušnje.
»Otrok, ki je doživel travmo, včasih deluje na drugačen način kot njegovi nevrološko povprečno razviti vrstniki. Če je doživel zanemarjanje, zavrnitev, ločitveno tesnobo itd. bo lahko reagiral burno. Lahko se bo odzival navidezno neprizadeto ali pa vam zagotavljal, da je z njim vse v redu. Včasih bo uslužen do vas, da se vam ne zameri. V ozadju je veliko čustvenega dogajanja. Z za vas neprijetnim vedenjem včasih nezavedno preizkuša, če boste zdržali z njim in ga tudi obdržali. Zelo ga je strah, da bo zopet zapuščen, in zelo si želi biti sprejet z vsemi čustvi in vedenji,« pravi avtorica in se naveže na Priročnik za psihosocialno pomoč otrokom beguncem dr. Anice Mikuš Kos, slovenske pedopsihiatrinje in izkušene humanitarke, kjer ta navaja najpogostejše odzive otrok po psihični travmi.
Mednje sodijo:
- Podoživljanje dogodka v obliki čustvenih in čutnih spominskih prebliskov, telesnih reakcij ob sprožilcih, napadov panike in post-travmatskih sanj.
- Obnavljanje dogodka z risbo, besedo ali vzdejanjanjem.
- Povečano vzburjenost, ki se lahko izrazi kot motnja spanja, razdražljivost, vzkipljivost, pretirana previdnost in podobno.
- Psihično zamrznjenje ali izogibanje, kar je lahko videti kot izogibanje določenim dejavnostim, krajem in okoliščinam, ki spominjajo na dogodek, pa tudi splošna zavrtost, čustvena otopelost ali otrplost, družbena osamitev in občutki osamljenosti, izločenosti ali odtujenosti.
- Sledijo motnje na področju mišljenja, razne telesne motnje, razvojno nazadovanje, motnje čustvovanja in pesimističen življenjski nazor, skupaj z motnjami odvisnosti in vedenjskimi motnjami (še posebno pri mladostnikih).
Petra Guček Tomšič ima za skrbnike otrok, ki izkazujejo znake obremenjenosti z minulo travmo, obilo koristnih nasvetov o tem, česar v danem primeru ne gre narediti, pa tudi, kakšen pristop je najbolje ubrati.
Izziv biti kos izzivom
Avtorica na koncu ne pozabi niti na dobrobit staršev - posvojiteljev in rejnikov, saj razkrije več kot šestdeset načinov sprostitve, da bodo v psihološko zahtevnem procesu skrbništva lažje poskrbeli tudi zase, hkrati v zaključnih poglavjih z njimi deli seznam priporočenih terapevtov ter društev za dodatno podporo v Sloveniji.
"Od našega počutja je odvisen tudi otrokov svet in naš prvi korak je, da za to prevzamemo vso odgovornost. Mnogokrat več ne vemo, kaj bi počeli, kako bi se sprostili in kako bi še lahko pomagali sebi in otroku," piše in nato z bralstvom deli plejado tehnik za samopomoč z namenom samoumiritve, osebnostnih raziskovanj in osebne rasti.
"Posvojitev brez stresa ne obstaja. Nobena posvojitev ni brez težav in izzivov, od vsakega posameznika pa je odvisno, ali jih prepozna in nadgradi. Spoznala sem nogo dobri ljudi in se od njih marsikaj naučila. Pridobila sem mnogo znanja za osebni in strokovni razvoj," še polaga na dušo prihodnjim posvojiteljem in rejnikom ter dodaja: "Vsak se trudi biti dober starš po svojih močeh. Če je moj živčni sistem umirjen, je tudi otrokov. Vse, kar se dogaja, je proces, ki se zgodi ravno takrat in v taki meri, kot je treba. Nič ne gre na hitro. Okolja ne morem spremeniti. Zavedam se otrokovih pravic in se borim zanje. Otroka opolnomočim, kolikor lahko, da bo karseda pripravljen na izzive okolje."
In prav s tem namenom zato ozavešča, informira in izobražuje druge na vse mogoče načine, po novem tudi z izdajo knjige Po svoje.
O avtorici
Petra Guček Tomšič, rojena leta 1974 v Ljubljani, je že v času osnovnega šolanja kazala zanimanje in smisel za stik in delo z otroki. Diplomirala je iz specialne pedagogike na Pedagoški fakulteti Univerze v Ljubljani. Življenjska situacija ji ni dopustila vpisa na želeno specializacijo Pomoči z umetnostjo na Pedagoški fakulteti Univerze v Ljubljani, a se kljub temu v službi v osnovni šoli v Ljubljani in osebnem življenju venomer radovedno odpira znanju in ustvarjanju na področju otrokovega razvoja in delovanja.
Sledi napredku specialno-pedagoškega dela, psihologije in psihoterapije ter tehnikam, metodam in načinom sproščanja na področju alternativnih ved. Zanjo so dragocene tudi plesna, likovna, glasbena, gledališka in filmska umetnost, zlasti pa obožuje potovanja. Strokovno delo je opravljala na mnogih taborih in plesnih delavnicah za otroke, mladostnike in odrasle s posebnimi potrebami po Sloveniji in v Združenih državah Amerike
Preberite si tudi:
Novo na Metroplay: "Ljudje v življenju potrebujemo več mehkobe" | Tereza Poljanič