Ste tudi vi eni tistih, ki menite, da je psihoterapija samo za ljudi s hudimi stiskami in težavami? Tudi sama sem tako verjela, a danes menim popolnoma drugače.
Že dolgo časa nazaj sem se začela ukvarjati s seboj. Zanimalo me je, od kod izvirajo moji odzivi ter kako si lahko bolje pomagam ob težavah. Želela sem postati boljši človek, prijatelj, partner. Predvsem pa sem želela sebi nuditi vse, kar potrebujem.
Tako sem se pred 5 leti odločila, da obiščem psihoterapijo. Iskreno povedano sem s tem kar nekaj časa odlašala. Zavita v predsodke, ki mi jih je družba vcepila, sem bila še ob prvem obisku prepričana, da počnem napako. Še danes, ko o tem razmišljam sploh ne vem, kako sem se uspela prepričati in zbrati pogum, da sem se odpravila na to prvo, prelomno uro terapije.
Za začetek sem bila prepričana, da je terapija samo za tiste, ki imajo hude duševne stiske ali pa velike travme iz preteklosti. Sama ne morem reči, da bi imela kakršne koli "hude" težave, pa tudi moje otroštvo je bilo precej umirjeno in mogoče celo bolj srečno, kakor je bilo otroštvo večine ljudi.
Ob obisku terapije sem imela celo slabo vest, ker terapevtu kratim čas, ki bi ga lahko porabil za pomoč ljudem, ki imajo "prave" težave.
V glavi sem si že slikala scenarije ženske, ki jo mož doma tepe in nujno potrebuje pomoč in podporo, pa ne more dobiti ure pri terapevtu, ker se ta ukvarja z mano.
- Preberite tudi: Ne pusti, da te definirajo tvoje pomanjkljivosti
Razmišljala sem o vseh, ki imajo razne psihične motnje in se prepričevala, da bi oni mogli biti tu in ne jaz.
Vseeno sem, z velikim cmokom v grlu vstopila v prostor in se usedla.
Terapevtu sem, z njegovo pomočjo povedala, kaj me je pripeljalo do njega. Na koncu, preden mi je sploh lahko odgovoril, pa sem hitro dodala: "Saj vem, da moji problemi niso dovolj hudi, da bi potrebovala terapijo." On me je presenečeno vprašal, kdaj je problem dovolj hud za terapijo oziroma kdaj si jo človek "zasluži".
Ker sem bila prepričana, da tam sedim prvič in zadnjič, sem brez zadržkov povedala teorijo, ki se je rodila v moji glavi; da terapijo potrebujejo samo ljudje s hudimi motnjami in travmami, da je to samo za... nore ljudi.
Po moji pripovedi me je preprosto vprašal: "In kje je tvoja lestvica?" Debelo sem ga pogledala. Kakšna lestvica? "No, če misliš, da tvoji problemi niso tako hudi, da nisi dovolj nora, kdo je? Ali imaš mersko lestvico za ocenjevanje norosti? Si tisti, ki so nori nad 8 si zaslužijo terapijo, drugi pa ne? Si nora samo 7?" V trenutku sem prasnila v smeh in ugotovila, kako nesmiselni so bili moji dvomi.
Skoraj celo prvo uro sva se pogovarjala o tem, kako so od vsakega človeka problemi zanj hudi in pomembni. Mislim, da sem to racionalno že vedela. Vseeno pa sem ob pogovoru to veliko lažje ozavestila.
Psihoterapija je za VSE.
V nekaterih tujih državah je celo ob razpisu za prosto delo zaželeno, da kandidat priloži potrdilo o rednem obiskovanju psihoterapije.
Za vsakega od nas ima terapija lahko dobre učinke. Težav ne moremo vrednotiti. Si pa, ne glede na to, kaj se dogaja v našem življenju, notranji mir zaslužimo vsi.
Zdaj, ko to pišem si sploh ne predstavljam svojega življenja brez terapije. Zame je postala tako pomembna, da mi je na nek način smešno, kako sem jo pred leti doživljala. Kako sem bila prepričana, da bom prišla na eno uro, tam pa me bo čakal nekdo, ki mi bo rekel, da moje težave res niso pomembne in da terapije ne potrebujem. Namesto tega pa sem na drugi strani dobila osebo, za katero bi lahko danes rekla, da je ena pomembnejših oseb v mojem življenju.
Danes lahko glasno in ponosno povem, da obiskujem psihoterpijo! In ne samo, da jo obiskujem, tudi priporočala bi jo prav vsakomur.
S pomočjo terapije lahko odkrijemo svoje vzorce in jih prekinemo. Lahko se bolje spoznamo in se razumemo. Lahko izboljšamo svoje odnose, komunikacijo ter kvaliteto življenja. Lahko zaupamo nekomu, ki nam bo prisluhnil brez obsojanja. Seznam prednosti je neskončen, slabosti pa praktično ne vidim (če ob tem seveda poskrbimo, da res obiščemo usposobljene strokovnjake).
Delo na sebi s pomočjo strokovnjaka ni nič strašnega, groznega ali sramotnega. Če si želimo izoblikovati telo, je povsem običajno, da si poiščemo osebnega trenerja. Zakaj bi torej moralo biti drugače, če potrebujemo nekoga, ki bi nas vodil in usmerjal pri osebni rasti?
Dajte terapiji priložnost. Obljubim, da je vredno.
- Preberite tudi: 5 laži o psihoterapiji
in Telesna psihoterapija: Vse, kar je za psiho preveč, nase prevzame telo