Um kriči, kako naj gre naprej, kako naj si zaupa, kako, če ne ve, kako? Um je narejen tako, da mora vedeti. To je njegova vrednota. Duša tega ne potrebuje. Pluje čez življenje na krilih zaupanja in vere v življenje.
V iskanju objektivne resnice – razrešiti se matrice, v kateri živimo
Dvomiti v vse. To je vodilo. Človek lahko zaupa samo sam sebi in svojim izkušnjam.
Vse ostalo je... laž? Subjektivni pogled sebe ali nekoga drugega? Kaj resnično je objektivna resnica, neomadeževana s strani sebe, drugih, sveta – videti stvari take, kot so. Človek ni narejen za tak svet, v katerem živimo. Zadeva z epidemijo je samo postavila v ospredje nekaj, kar je že dolgo časa narobe.
Človek je kreativno bitje, ki stremi k temu, da se izraža. Ne, da živi v strahu in manipulacijah.
Matrica, v katero smo vsi ujeti. Potrebno je spustiti ego, potrebno je spustiti družbene konstrukte, ki so nam jih vsadili. V svetu, kjer igramo vloge in hlepimo po nečem, česar nočemo.
Razmišljanje izven okvirjev
Prepričali so nas, da nismo ničesar več sposobni. V obliki edukativnega sistema, indoktrinacije v sistem dela, minimalne plače, kratkotrajnih užitkov, ki nam jih ponujajo, tehnologijo, ki misli namesto nas, zdravstvenim sistemom, ki ne verjame v holistično zdravljenje in samozdravljenje. Životarimo. Sledimo agendi, ki ni naša. Svojo lastno moč smo dali nekomu v roke in svoje možgane kratko malo ugasnili.
Sistem je očitno načrtno zasnovan, da nas drži v škatli. Smešno, da si to zlato kletko tudi sami ustvarimo znotraj tega. Hlepimo po materialu, statusu...
Kje so osnovne človeške vrednote? Ali resnično potrebujemo monetarni in legislativni aspekt te družbe. Vse to je fikcija. Vse vloge, ki jih igramo.
Verjetno ste bili vsi enkrat na tem, da ste tako razmišljali, potem pa pozabili. Integriteto nosimo v sebi. Ne potrebujemo zakonov, da bi vedeli kaj je prav.
V iskanju resnice sebe
Bistvo življenja. Kdo sem, zakaj sem tu?
Zanimivo je ugotoviti v zrelih letih, da je človek nesrečen. In da ima morda vse v materialnem smislu, kar je bojda potrebno za srečo, pa še vedno ni resnično srečen.
Družbena vodila nas vodijo po določeni poti življenja, za katero lahko prej ali slej ugotovimo, da nam je tuja. Govorim predvsem o določenem načinu življenja, ki je družbeno najbolj pogost in sprejemljiv. Hoditi v šolo, v službo, imeti razmerje, imeti otroke, imeti hišo, vrt, postarati se. Po svoje zelo lepe stvari, vendar se vprašam, ali je to res moj namen, da živim na takšen način, samo v vseh teh stvareh. Nič ni narobe z vsem tem – ne razumite narobe, vendar to niso edine stvari, ki štejejo v življenju. To se sprašujem zaradi tega, ker poznam toliko ljudi, ki so nesrečni v tem, kar delajo, ki so nesrečni v partnerskih razmerjih, ki jih težave z otroci izčrpavajo... Ki so prišli tako daleč, da so že otopeli, sprijaznjeni s svojo usodo. Pa so vedno mislili, da si vsega tega želijo. Pa saj morda so si, morda so samo gradili na trhlih temeljih, brez ključnega spoznanja o samem sebi najprej.
Pravo resnico vedno nosimo v sebi. Včasih človek ne more zaupati niti lastnim očem. Vedno, vedno pa lahko zaupa svoji esenci, svojem pravem bistvu, v čemer je.
Smo duša, ki izkuša materialni svet. Le ta nosi veliko dobrih in zanimivih izkušenj, vendar v svojem bistvu je bistvo očem skrito. Je neotipljivo, nima materialnih lastnosti. Mistično in globoko.
Doseči stanje, ko v sebi občutimo mirno srečo, ko smo odvisni samo od notranjih dejavnikov za svoje počutje (kar vedno tudi smo), ko zunaj lahko divjajo viharji ni nevihte, mi pa ostajamo mirni v sebi in resnično imamo zaupanje, da bo vse dobro. Stanje ljubezni.
Mislim, da je do tega mogoče priti, bistveno je, da to počnemo na vseh nivojih, ker so komplementarni in med seboj povezani. Govorim o duhovnem, emocionalnem, mentalnem in fizičnem aspektu tega pojma. Bistvo je ukvarjati se s samim seboj.
Delo je potrebno vložiti v razbijanje družbenih konstruktov, ki so nam vsajeni v podzavest in razreševanje travm, ki smo jih doživeli. Morda so le te nezavedne.
Telo nam je ob tem lahko v pomoč, kot izjemen inštrument, orodje. Tako kot nam kaže, ko nekaj je v redu in ko ni. In ima številne funkcije, ki nam pomagajo do samozdravljenja na vseh nivojih. Velik del bolezni je psihosomatskih. Velik del ozdravitev je proglašenih za čudež. Morda zato, ker bolezen človeka prisili v drugačno dojemanje in razmišljanje ter obenem doživljanje in občutenje sveta in sebe. Ko pride tako daleč, da druge poti več ni, so potrebne korenite spremembe.
Mentalni svet. Zanimiva misel, ki jo izpostavlja Sadhguru je v tem: um je kot nož, potrebujemo ga čimbolj ostrega, zato da analizira, secira, razčlenjuje, sestavlja, razmišlja... Težava nastane v tem, ko za vse, kar počnemo, uporabljamo um. Tako tudi dopustimo umu, da postane naš gospodar. Ko jeste hrano, ne morete za to uporabljati le noža, saj bi se z njim porezali! Potrebujete tudi vilico in žlico, na primer. Odlično je, da razvijamo umske kapacitete, vendar je potrebno v skladu s tem razvijati tudi druge kvalitete, ki jih imamo. In seveda – um ni naš gospodar.
Čustva, sploh tista malo manj prijetna, so naši sprožilci, so smerokaz, kje imamo še rane, ter za njimi travme. Vsak dan smo izpostavljeni temu, da v medsebojnih odnosih delamo projekcije svoje resnice na druge ljudi in oni na nas. In obenem eden drugemu nastavljamo ogledalo. Potrebno je spoznati emocije in njihov pomen iznad tega, ter najti naše lastne potrebe, ki niso ustrežene, ko občutimo neprijetna čustva. Poseben pomen tu ima emocionalna inteligenca. Potrebno se je vprašati ali sploh poslušamo in ali smo slišani – druge in sebe? Pravi namen medsebojnih odnosov je deljenje lastnih resnic z vsem spoštovanjem in sprejemanjem do sebe in drugih.
Že razumevanje določenih stvari nas pelje po dobri poti, da spremenimo svoje življenje (da se spomnimo sami sebe takih kot smo). Vi niste samo vaše telo, vaš um, vaša čustva. Vi niste samo mati, samo otrok, samo zaposleni, samo ženska, samo moški. To so vse vloge in s tem ni nič narobe. Prav pa je da se jih zavestno zavedamo. Po Jungu bi se v tem primerih pogovarjali tudi o arhetipih. Tudi o tistih, ki izhajajo iz kolektivnega nezavednega.
Ključ do uspeha tiči v samozavedanju sebe, misli, čustev in telesa. Zavestno doživljanje sveta v prisotnosti.
Poslušajte sebe, kako komunicirate z drugimi in sami s seboj v sebi. Ali zaznate limitirana prepričanja in vzorce v tem? Nisem dovolj dober/a, rad/a bi ustrezala družbi, nič nisem vreden/a... Kaj pa če bi spremenili zgodbo in začeli verjeti v sebe? In se nehali omejevati z vsemi koncepti?
Občutite čustva v telesu in jih sprejmite. Pustite, da pridejo in gredo. Izživite jih, če je potrebno. Opazujte jih brez mentalnih sodb in razvozlajte njihov pomen z iskrenim namenom, da ugotovite, kje vas vaša duša boli.
Utelesite se v telo, ne samo v glavo. Zavedajte se premikanja telesa, zavedajte se procesov v telesu. Ozavestite telo, počnite stvari zavestno, uporabite pozornost, čuječnost. Gibajte se. Zdravo se prehranjujte. Ljubite svoje telo. Telo je minljivo, pazite nanj. Je del vas, niste samo to vi. Pazite, da se ne identificirate preveč s telesom oziroma samo s telesom. Tudi to je omejujoče prepričanje. Obsedenost z izgledom telesa ni zdrava. Vse je dobro v mejah normale. Imejte zavedanje, da naše fizične meje segajo dlje od telesa. Sem vse kar je. Telo je mikrokozmos.
Dihalne tehnike. Meditacija. Različne tehnike. Spuščanje travme iz telesa. Gibanje ali joga. Pomaga prebuditi zavestno gibanje. Povezovanje z notranjim otrokom. Sprejemanje in dajanje sebi, kar potrebujemo. Čiščenje čustvenih blokad, travm, vzorcev. Voda. Moč čiščenja z vodo. Kopeli. Strmenje v sonce...
Bralka Sense
- Preberite si še: 14 dejstev, ki jih sprejemamo kot normalne. Koliko časa še?