Reinhold Messner: "Svet lahko spremeni le hrepenenje"

2. 11. 2010
Deli

Reinhold Messner, največji svetovni alpinist, o ljubezni, strasti, tveganju in ženskah v njegovem življenju.

Edinstveno življenje Reinholda Messnerja

Reinhold Messner, rojen leta 1944 v Brixenu (južna Tirolska), je že zelo mlad zapustil ozko dolino svojega otroštva in odšel vedno dlje kot drugi. Kot prvi človek je osvojil vseh 14 osemtisočakov. Bil je tudi prvi, ki je dosegel vrh Mount Everesta brez uporabe kisikove maske (1978). Pozneje je bos prepešačil Antarktiko: 2.800 kilometrov v 92 dneh, in to pri –40 stopinjah.

Leta 1970 se je pri vzponu na Nanga Parbat zgodila tragedija: ob sestopu je življenje izgubil Messnerjev brat, Günther Messner. Messnerju so celo očitali, da je žrtvoval brata zaradi svoje ambicioznosti. Predvidevanja, ki so danes že ovržena. Po tem dogajanju je Joseph Vilsmaier, seveda z Messnerjevo pomočjo, posnel film.

V svoji knjigi pogosto poudarjate, kako pomembna je predanost v gorah. Ali to velja tudi za vaše življenje v dolini?

Messner: Ja, v gorah in na svojih odpravah sem se naučil, da je predanost temelj za uspeh in srečo. Tistemu, kar počnem, se moram popolnoma zapisati, se predati – in to z vso strastjo. To velja za vse stvari v življenju: sem, kar delam!

Ste pri vsej tej strasti do nevarnosti kdaj pomislili tudi na svojo mamo? Na skrbi, ki jih je najbrž imela?

Messner: Za to, kar sem ji naložil, najbrž ni opravičila. Izgubila je dva sina. Toda verjamem tudi, da svoboda med drugim pomeni to, da hodiš po svoji poti. Ja, tudi če imaš mamo. Vem, da se sliši radikalno, a to je moje pojmovanje svobode.

To pomeni, da si ne pustite nič reči?

Messner: (smeh) Veste, odraščal sem v matriarhatu. Moja mama je bila vodje družine in jo tudi držala skupaj. In tako je tudi pri Sabine in meni. Doma odloča ona. Zapisuje obveznosti v moj koledar in mi pove, kdaj sem prost. Tudi pri vzgoji ima zadnjo besedo. Vedno sem se rad podvrgel ženski modrosti in menim, da bi bil naš svet veliko boljši, če bi imele ženske glavno besedo. Moški so bili vendar tisti, ki so v našo družbo prinesli te igrice moči, pritiske in agresije.

S Sabine Stehle ste se poročili po 25 letih zveze. O tej poroki ste pa dobro premislili …

Messner: Ah, ne. Pravzaprav ne. Da spadava skupaj, sva vedela že brez poročnega lista. Zdelo se nama je lepo, da bi hkrati praznovala poroko in srebrno poroko. Praznovanje za obe priložnosti. Pa še praktično je. No, zares: to sva naredila bolj zaradi najinih treh otrok. Da jim prihraniva poznejše komplikacije z italijanskimi dednimi zakoni.

Veljate za godrnjavega, včasih zelo grobega človeka. Se radi prepirate?

Messner: Ne, a rad diskutiram. In takrat se zgodi, da me strast malo zanese. In zares grob sem šele takrat, ko me kdo užali. Takrat lahko postane resno. Če ne bi imel ljudi, ki na primer posredujejo zame pri oblasteh, bi gotovo že koga ubil. Potem bi zdaj sedel v zaporu …

Kaj bi svetovali ljudem, ki so obupani in brez poguma?

Messner: Malodušje je po mojem mnenju mišljenje, da ima le malo ljudi možnost, da si oblikuje življenje po svojih željah. Prav gotovo je treba služiti denar, toda menim, da lahko, če nekdo rad opravlja svoje delo, od tega tudi živi. Zastaviti pa je treba vso svojo strast. Najgloblje sem prepričan: le hrepenenje lahko spremeni svet.

vir: Lisa

Novo na Metroplay: Župnik Martin Golob | "Duhovnik je lahko čisto normalen človek!"