Ko zadiši po pokošeni travi in prva sončna svetloba poboža pobočja, se nekje v slovenskih hribih znova zbudi spomin na čas, ko so ljudje še dihali z naravo.
Stara veščina na Ravnem logu: ročna košnja kot praznik narave in skupnosti
Ravni log je planota na zahodnem robu Kozjanskega regijskega parka in del Bohorskega hribovja, ki se razteza od Skalice na zahodu do Vetrnika na vzhodu. Ta košček neokrnjene narave skriva številne lepote ter velja za pravi zaklad biotske raznolikosti in miru – skrit pred mestnim vrvežem in hrupom sodobnega sveta.
Na tem posebnem kraju je kmetija Kožar iz Reštanja pri Senovem v soboto, 5. julija, že osemnajsto leto zapored organizirala ročno košnjo. Namen dogodka je ohranjanje kmečke in kulturne dediščine prednikov, ki so živeli v tesnem stiku z naravo – jo spoštovali, negovali in bili njen neločljiv del.
Ročna košnja na Ravnem logu se tradicionalno odvija prvo soboto v juliju – namenoma tako pozno, da lahko vse rastline mirno dorastejo in cvetijo, male živali in divjad pa ohranijo življenjski prostor čim dlje nedotaknjen.
Vse se začne že dva tedna prej, ko gospodar Ivan pošlje sporočila koscem in grabljicam – vabilo na veliki kmečki praznik. Ročno kositi ni enostavno: treba je poznati tehniko, imeti dober občutek in predvsem – dobro koso. Nekoč so bile kose tako dragocene, da v teh krajih še danes pravijo: »Kose in žene se ne posoja.«
Zbor je ob štirih zjutraj, še pred zoro, pri stari bukvi. Gospodinja pripravi čaj in kavo, gospodar pa – kot veleva tradicija – udeležence razkuži s kapljico domačega. Priloženi so še košček peciva in rezina kruha. Medtem ko nebo proti Donački in Zagrebu zažari v oranžno-rdečih tonih, se dan počasi prebuja. Ivan izda ukaz: »No, pa dejmo, gremo.«
Udeleženci zagrabijo vsak svoje orodje, mladi "pinči" pa pijačo in vsi krenejo na košenino. Kosci brusijo kose, grabljice pa regljajo med sabo in čakajo na prvo travo, ki jo je treba razmetati iz vrste, ki nastane za koscem. Harmonika že pred odhodom poskrbi za veselo vzdušje. Medtem ko sonce magično osvetljuje Obsotelje in ustvarja pravljične prizore, v zraku čutimo: radost, pripadnost, spomin na prednike – duh časa, ki se ga ne da pozabiti.
Po prvi uri ali dveh je čas za zajtrk. V bližnji kmečki hiši gospodinja z družino pripravi razkošno mizo: domač kruh, klobase, šink, sir, kislo mleko iz labrce ... Vse, kot so včasih postregli koscem.
Sledi košnja strmega pašnika – tistega, kar krave ne pojedo. Domačini temu pravijo "pucanje travnika". Po nekaj urah je na vrsti malica. Nato sledi obračanje pokošene trave – z grabljami, ročno. Vročina pritiska, a delo teče naprej. Vmes je čas za kozarec vina in klepet pod drevesom. Čez dve uri se še enkrat obrne trava.
Druženje se zaključi ob domači hrani, vinu, harmoniki in ljudskem petju. To ni le ohranjanje tradicije – to je življenje skupnosti, stik z zemljo, del naravnega ritma, ki ga sodobni človek pogosto pogreša. To ni samo košnja, to je praznik, ki nas spomni, kdo smo in od kod prihajamo.
Napisal: Marjan Jelenko
