Rok Rozman: “Ko prekineš rečni tok, prekineš življenje.”

Rok Rozman, 29-letni fant iz okolice Radovljice, nekdanji veslaški olimpijec, biolog, naravovarstvenik in ekstremni kajakaš, danes goreče čuti dolžnost, da z veslom odločno brani, kar ima rad. Je varuh rek, ki daje glas tistim, ki niso slišani, in tistim, katerim grozi, da bodo ostali brez doma. Pa naj bo to človek, živali ali rastline. V Sloveniji in na Balkanu imamo še redek zaklad – nezajezene reke. Rok želi s svojim gibanjem Balkan Rivers Tour zaščititi našo naravno in kulturno dediščino pred pohlepom kapitala. Balkanu namreč trenutno grozi gradnja 2.700 novih hidroelektrarn, ki s svojimi jezovi reke brezbrižno uničujejo. Je vredno?

Rok Rozman: “Ko prekineš rečni tok, prekineš življenje.” (foto: jan pirnat) jan pirnat
22. 3. 2017

Rok, zdi se, da je imela vaša športna pot svoj smisel in vas je privedla do tega, kar počnete zdaj. Ko danes pogledate nazaj, se vam zdi, da je imelo vse svoj smisel?

Od 3. leta sem treniral hokej, a se sprl s trenerjem in zato pri 17. letih začel veslati. V resnici nisem veslal zato, ker bi si tega zares želel, veslanje je bila ‘kazen’ za nepremišljeno izjavo. Leta 2008, ko sem imel 19 let, smo z ekipo na Olimpijskih igrah v Pekingu v zadnjih metrih za malo zgrešili kolajno. Svet se mi je podrl. Nato smo čez leto dni osvojili kolajno na svetovnem prvenstvu. Čeprav sem si obljubil, da neham, ko dobim kolajno, nisem; premamili so me sponzorji, denar, zabave, slava, ki to sploh ni bila. Nato je v pravem trenutku prišla poškodba hrbtenice. Hrbet je bil bolj pameten od glave in prvič v življenju sem lahko razmišljal. Od 3. do 21. leta nisem imel časa razmišljati, ker sem ves čas treniral, potem pa sem nekaj mesecev preležal doma. Takrat sem dojel: ”Čakaj, kaj se pa ti greš? A je to bistvo v življenju, da se ženeš za nečim, česar sploh ni?” Ko smo dobili medaljo, sem mislil, kakšen super občutek bo. Nobenega ultra zadoščenja ni bilo. Potem sem okreval in zatem prenehal, ker sem hotel nehati, in ne zaradi poškodbe. Tekmovalni šport te uči biti sebičnež, saj gledaš samo nase. Da tekmuješ za državo in klub, so le pravljice. Ti tekmuješ zase, da boš najboljši, najhitrejši, vsi drugi pa slabši. Ni mi sicer žal tega, a prišel je trenutek, ko se nisem več videl v športu, kjer se klatiš za stvarjo, ki jo vsi tako poveličujejo. Tudi na Olimpijskih igrah nisem videl nobene pretirane modrosti. Videl sem le ogromen posel in zaslužek. Me je pa kljub vsemu šport naučil, da trdno delo obrodi sadove in da ni nemogočega, zato sem mu v bistvu hvaležen.

Po izobrazbi ste biolog. Vam to danes služi pri reševanju rek?

Od majhnega sem rad brskal za živalmi in rožami. Zaradi športa bi kmalu opustil idejo o študiju biologije. K sreči me je takrat moja današnja mentorica nahrulila, naj ne bom karierist in zaradi športa opustim, kar si v življenju resnično želim postati. Dobro je imeti ozadje iz biologije, ko si na vodi. Biologija je veda o življenju, čeprav v njej večkrat sanjajo in te učijo ljudje, ki so vse življenje zaprti v inštitutih in ne vedo, kaj je realni svet. Mislijo, da bodo z mikroskopskim polžkom rešili svet.  

Včasih moraš biti bolj sociolog kot biolog. Če si človek, se najlažje poistovetiš s človekom. Težje se poistovetiš s polžkom, kar je morda sicer žalostno. A če ti domačin iz Albanije joka v kamero, da mu bo zaradi gradnje jezov poplavilo hišo in polja, se bo morda neki Američan odločil, da mu pomaga. Če bo pisalo, da je ogrožen en polžek, bo poklikal naprej. Na koncu pa je tako: če rešimo domačina, bomo rešili tudi polžka. In meni je zelo mar za polžke in ljudi.

Vrniva se v prelomno leto 2014, ko sta se s soveslačem odpravila v Čile zaradi stave. Kakšna stava je to bila?

Z Žanom Kunčičem sva za novo leto stavila, da bova preveslala slap, ki je višji od 20 metrov, kar je bil bolj hec. Ker v jeseni, ko me je spomnil na to stavo, ni bilo vode na Norveškem, kjer so takšni slapovi, je 18-letni Žan prišel z idejo Čile. Jaz nisem imel denarja, on tudi ne. Pa je rekel: “Za karte bova že imela, ti si biolog, že veš, katero ličinko lahko pojeva.” In čez tri tedne sva sedela na letalu, jaz si nisem imel časa niti pogledati, kam greva, in nisem vedel čisto nič. Izkazalo se je, da tudi Žan, ki je prvič sedel na letalu, ne ve kaj dosti. “Bova malo veslala,” je rekel in hotel plačati za večerjo, ki jo dobi vsak na letalu. Privlekel je zmečkan papir, na katerega si je napisal imena sedmih rek, ki jih je videl v filmčkih na spletu, čeprav se mu ni sanjalo, kje so te reke. Kako se bova pa pogovarjala? Saj govorijo angleško. Seveda ni nihče govoril angleško. Komaj sva našla avtobus in spravila kajake nanj ter se peljala 10 ur, nato pa našla nek hostel s kajakaši. Nisva si mogla privoščiti najema avta. Ugotovila sva, da se bolj splača, če kupiš avto in ga potem prodaš. Medtem ko sva iskala avto, sva naletela na fanta, ki je bil na pogled kot berač. Bil je prevelik in preveč svetel za domačina. Povedal nama je, da je Avstralec, Ben Webb, ki je že dve leti tam, ker je slišal, da želijo oblasti v Peruju zajeziti izvir reke Amazonke, reko Maranon, in se boril proti temu, ker se ni nihče drug. Naslednji dan se je pred hostlom pojavil še Čilenec z avtom in v tarzanski angleščini vprašal, ali bi šel kdo veslat. In smo šli. Počakali smo, da je požagal cestne znake in iz njih naredil strešne nosilce za kajake. Ben pa je takrat izdelal spletno stran, na kateri je predstavil projekt za zaščito reke in na koncu meseca zbral kar 42 tisoč dolarjev. Še vedno vztraja v Čilu, čeprav so enega od kolegov v kampanji ustrelili, dva pa sta se nesrečno utopila. Z Žanom pa sva v mesecu in pol preveslala vseh tistih 7 rek s papirčka in še 14 dodatnih.

Česa vas je to potovanje naučilo?

Vse življenje so nas učili, da moraš načrtovati, da je vse nevarno, da moraš imeti vse zavarovano in rezervirano. Lahko imaš, vendar si potem onemogočaš vse dobro. Če greš za nosom, boš našel, kar iščeš.

Sam sem se nato želel vrniti k Benu in mu pomagati pri reševanju reke. V trenutku, ko sem iskal letalsko karto, da se vrnem v Čile, pa sem naletel na sliko z 2700 načrtovanimi jezovi na Balkanu. Postalo mi je slabo. Ugotovil sem, da imam doma preveč dela, da bi se vračal v Čile.

Potem nisem imel miru. Prepričal sem Žana, kamermana in fotografa ter odšel na reko Vjoso v Albanijo, za katero sem izvedel, da je največja še nezajezena reka v Evropi, na kateri je načrtovanih 33 jezov za hidroelektrarne. Tam smo posneli filmček, za katerega si nismo pretirano obetali. Nemške okoljevarstvene organizacije so ugotovile, da so vrgle pol milijona evrov v raziskave, za katere nihče ne ve, mi pa smo s 300 evri celemu svetu predstavili to lepo in ogroženo reko. In tako se je začelo. Povabili so nas na konferenco o rekah v Beograd, kjer so se mi odprle oči. Na to konferenco so povabili okrog 100 ljudi z vsega sveta, ki delajo na ohranitvi rek. Saj delajo super, vendar sem bil po treh dneh že malo zdolgočasen od poslušanja tega, kako so drug drugemu govorili pravljice o tem, kaj počnejo. Problem je, da izven te hale nihče ne ve, da se to dogaja! Sami ne boste rešili tega sveta, potrebujete gibanje in to nekako pokazati ljudem. To se tiče vseh in ne le vas. 

Tam sem naredil zemljevid z načrti jezov na balkanskih rekah in potegnil črto (ki sem si jo sicer narisal povsem narobe, saj rek tam sploh ni), in povedal, da jih bova z Žanom preveslala, saj imava že dodelan načrt. Glavni sicer niso bili za, ljudje, ki so prihajali z območij, na katerih so jim hoteli zajeziti reke, pa so nas podprli. In ko nekomu na Balkanu nekaj obljubiš, se tega moraš držati.

Izpolnili ste svoj načrt – v sklopu Balkan Rivers Toura ste bili 39 dni na poti ter veslali od Slovenije do Albanije. Kateri trenutki so se vam najbolj vtisnili v spomin?

Težko je gledati domačine, ki govorijo, pa nimajo glasu. Trudijo se, pa jih nihče ne posluša. Živijo v pravljičnih dolinah, a ker so izven prestolnic, si podjetja mislijo, da jih nihče ne vidi, zato jih bodo zalili in iz tega naredili dober posel. Ti ljudje so resnično navezani na reko. Ne kot pri nas, ko rečemo, da imamo radi naravo. Oni to zares živijo, za hišo imajo polje s koruzo, od katere živijo. Moke ne kupijo v trgovini, sami jo naredijo. Če jim zaliješ njivo, bodo pod 10 metri vode težko gojili koruzo. Srečali smo dekle v Albaniji, ki je ličkalo koruzo: “Če bodo naredili jez, bo to 40 metrov pod vodo, kako naj potem tukaj ličkam koruzo?” Ljudje so jokali, težko je. Mi smo šli ljudem dati glas. Nismo šli tako kot nekatere kampanje, da bi jim pametovali, kako bomo mi rešili reke in bomo potem zvezde, vi pa naprej ličkajte koruzo. Arogantnost na Balkanu ne deluje. Trudili se bomo, da izpostavimo zgodbe o izkoriščanju rek in domačinov, ki jih izrabljajo korporacije iz zahodne Evrope. Želimo dvigniti prah, kjer se le da, saj se nesmiselni gradbeni projekti izvajajo na skrivaj. Dokler bo ljudem reka le modra črta na zemljevidu, jih ne bo skrbelo, kaj se z njo dogaja. Ko jim bo postala prijateljica, pa se bodo postavili zanjo. Z reko se spoprijateljiš na raftu, kajaku, med plavanjem, ribolovom ali pa le sedenjem ob njej in ne ob fotografiji v pisarni. Prav zato delamo akcije, kakršna je bila Balkan Rivers Tour.

Sama imam izkušnjo z reko Savo, ob kateri živi moja babica že skoraj 60 let in imela sem to srečo, da sem videla, kakšna je bila pred hidroelektrarno. Danes Sava v Krškem ni več Sava. Včasih je bila živa, zdaj je mrtva. A sem si mislila: strokovnjaki že vedo, kaj počnejo.

Seveda, v šolah so nas učili, da je to v redu, češ, voda je nad jezom in pod jezom, nič ne onesnažujemo okolja, super! Če ti vse življenje govorijo, da je obnovljivo in zeleno, ne dvomiš v to. Nimaš časa dvomiti v vse, če imaš službo, družino – vsake informacije, ki jo dobiš, ne boš preverjal. Resnica pa je, da nas zelo lepo nategujejo že 100 let, ker je to za njih res dober posel. Jezovi so na globalni ravni tisti, ki povzročajo globalno segrevanje in ga ne preprečujejo, kot nas skušajo prepričati politiki in hidro lobiji.

Se lahko reko reši tudi, ko je že enkrat zajezena in uničena, se lahko povrne v približek prvotnega stanja?

To so dokazali v filmu DamNation, kjer pokažejo, kako so podrli prvi veliki jez (70 m), ki je stal 99 let. Preden so ga podrli, je bilo le še kakšnih 6 lososov, ki so se zaletavali v zid jeza, danes, po štirih letih, jih štejejo preko tisoč. Narava se vrne nazaj.

Večina podjetij, ki dela jezove po Balkanu, je iz Avstrije, Nemčije, Norveške. Investitorji so po navadi Kitajci, Turki, njihov denar pa koristijo ekološko ultra osveščene države. Zato da delajo še večji biznis, ker vedo, da ga znotraj EU ne morejo. Zato zdaj hitijo na jugu, ker vedo, da bodo slej kot prej te države znotraj EU in tega ne bodo več mogli početi. Tak primer je avstrijski Kelag, ki je v Avstriji uničil že vse, kar se da, potencial so izkoristili do konca. Kelag je uničil vse alpske reke, med njimi tudi reke, ki imajo sulca. Odkar je ta velika riba (največja vrsta postrvi) postala ogrožena vrsta na rdečem seznamu, so bili primorani te jezove tako dodelati, da gredo sulci lahko čez jez, ker se drstijo višje po toku. V realnosti pa te ribje steze ne delujejo. Tako majhen odstotek deluje, da nekaj milijonov vredna investicija nima nobenega smisla. Ponosno se postavljajo, kako pomagajo sulcem in jih iz ribogojnic umetno vozijo v reke. Istočasno pa to podjetje začne zidati jez v Bosni, na reki Sani, kjer je raj sulcev. Projekt je vreden že 21 milijonov in iz njega bodo naredili 6 megavatov elektrike. To je elektrike za eno vas – kjer nimajo iPhonov. Če greš računati, se ta investicija v 100 letih ne obrne. Zgodba je jasna. Briga jih za elektriko, oni želijo zaslužiti na projektu. Nekaj dobi tisti, ki jim je odobril projekt, nek vladni minister, oni sami dobijo veliko, domačine pa zavedejo. In potem gredo in zidajo naprej, ker drugega pač ne znajo. Nihče zares ne potrebuje te elektrike, vendar jo bomo mi vseeno naredili, nekdo jo bo že porabil.

Kaj so bili največji uspehi Balkan Rivers Toura doslej?

Nekateri projekti so se začeli zaustavljati. Čisto preveč samohvalno bi bilo, če bi rekel, da zaradi nas. Malo pa smo k tem pripomogli, saj te reči pred tem niso prišle v medije. Govorili smo, da nismo proti nečemu, temveč da smo za reševanje. Če bi se pri meni pojavilo pet mulcev s kajaki, ki bi mi prišli pametovati, bi jim tudi rekel: ”Fantje, pojdite stran!” Drugače pa je, če pride pet mulcev in reče, da bi zadevo rešili tako, da bo nekdo še vedno vlekel ta denar, ker mu je to pač bistvo življenja, hkrati pa poskušajmo ohraniti reke. Lahko zmerjamo politike in delamo proteste, pa bodo še bolj radikalno proti. Če pa politiku rečeš: “Zaščiti to in boš veliki zvezdnik. Cel svet te bo gledal, da si tisti premier, ki je naredil nacionalni park na reki, in vsi ga bodo hodili gledat.” Mi nočemo biti zvezdniki. Sam bi le rad pri šestdesetih letih še enkrat preveslal to reko. Ne pa, da se bom po njej vozil z jadrnico. Balkan Rivers Tour ni projekt ali kampanja, to je gibanje. Potrebujemo še kakšno leto, potem lahko stopimo stran, ker bodo ljudje šli sami v to smer – to je zame največji uspeh. Po celem Balkanu se že porajajo majhne skupine, ki se borijo za ohranjanje rek. Nismo supermani, ki bomo vse rešili. Sem revež, nimam denarja, časa, utrujen sem, a istočasno čil in bogat. Mi smo jim dali samo malo upanja ali navdih, tako kot ga je dal meni Ben v Čilu, njemu pa Tasmanci na reki Franklin.

Vam je med odpravami kdo grozil?

Ustavili so nas, ko smo hoteli snemati gradbišče jezu na Vjosi. Tam so zadeve resne in se ni za hecati. Pa kakšen namig smo dobili, da je bolje, da nehamo. Policija nam malo bere maile. Pokaže se, da je ta sistem zelo močan. Če ti nekdo grozi, pa je to največji kompliment. Če ti tisti, ki ga hočeš obrniti, začne groziti, pomeni, da se zaveda, da ga zares lahko ustaviš. K sreči to ni Peru, kjer so Benu ustrelili kolega. Tukaj upam, da se ne bomo streljali. Denarja pa je na mizi veliko in potem pride pet kljukcev, ki jim hočejo vzeti milijon provizije. Seveda so jezni, saj si morajo kupiti novega audija.

Za katere reke se moramo najbolj bati oz. boriti v Sloveniji?

Slovenija je ena najhujših držav na tem področju. Smo v EU in naj bi bili neka zelena dežela, ki pametuje Balkanu, hkrati pa kršimo EU zakonodajo, vsepovsod postavljamo jezove brez vsake pameti. Načrtov je ogromno, narejeni so za celotno verigo elektrarn na srednji in spodnji Savi, Muro hočejo zajeziti v celoti. Na sestanku o HE na Muri je pred meseci predstavnik Direktorata za energijo rekel: "S Pomurci bo malo težje kot z lokalci na spodnji Savi, ampak bomo že pometli z njimi." Mura je od slovenske meje, ko priteče do Drave in potem do Donave, en najdaljših rečnih odsekov v Evropi, ki je nezajezen. To je evropska Amazonka. Imamo mednarodni naravni rezervat. In zdaj bo Slovenija to uničila z verigo jezov. Za koga? Če želijo narediti jez, morajo dvigniti nivo vode nad pokrajino in potem narediti jez. Kaj pa, če to poči? Kaj bodo potem ljudje – bodo plavali? Jez Mosul v Iraku zdaj poka, če poči, bo milijon in pol ljudi umrlo v eni uri. Ljudje pozabljajo, da je to nevarno. Potem smo imeli korenjaka, ki je pred leti predlagal jez na Soči pri Kobaridu. To je bil verjetno trik. Prišli so z idejo jezu na Soči in vedeli, da bo to sprožilo kraval. Potem so se potegnili nazaj, zdaj, pet let po tem, pa so rekli češ, bomo pustili Sočo in raje zajezili njene pritoke. Če bodo z buldožerji prišli okrog Soče, se nam bo zmešalo. Učjo želijo zajeziti, na Idrijci postaviti nove jezove, podobno je s Knežo, to so tako lepi potoki. Ne vem, ali vedo, da je reka kot drevo. Če požagaš veje drevesu, bo drevo umrlo. Če reki zajeziš pritoke, bo tudi slej kot prej umrla. In ponovno – gre za dva megavata, tega res ne potrebujemo.

Dokler bo Bruselj štel hidro za obnovljiv vir in dajal milijone subvencij za gradnjo hidroelektrarn, bodo ta podjetja zidala hidroelektrarne. Če dosežemo, da na nivoju EU hidro izgubi status obnovljive energije, smo rešili vse, ker tega denarja ne bo več, brez subvencij pa se to ne izplača. Potem bomo pa postavljali solarne panele.

Decembra 2016 ste bili v Tasmaniji, kjer ste obiskali Slovenko Anko, ki tam živi. Kakšna je njena zgodba?

Anka je legenda, ki bo zdaj stara 79 let in prihaja iz Bovca. Ko je bila otrok, je na nekaj stopila in hoteli so ji amputirati nogo, a jo je rešil neki zdravnik, da je obdržala nogo. Odločila se je, da bo tudi sama pomagala ljudem in šla za medicinsko sestro. Delala je na Golniku, kamor je nekega dne prišel z rakom ta isti zdravnik. Zdaj je ona pomagala njemu, nato pa je prek njegovih zvez odšla v Avstralijo, prav tako delat kot medicinska sestra. Tam se je zelo povezala z Aboridžini in preko njih izvedela, da hočejo v Tasmaniji uničiti divjo reko Franklin. Z željo, da bi pomagala, je poklicala Boba Browna, ki je takrat že začel akcijo, in se jim pridružila. Bila je pomemben člen blokade, v kateri je bilo 2000 ljudi in je trajala med 1982. in 83. letom. 1200 so jih aretirali. Iz nič so naredili takšno akcijo in na koncu vrgli avstralsko vlado, njim je zares uspelo! 8 mesecev so bili v džungli, se skrivali, sicer popolnoma brez nasilja, in bežali pred policisti. Bilo je drugače kot danes, ko všečkamo po Facebooku. Vsak je imel svojo nalogo. En je recimo iskal jame, ker so vedeli, da se bodo lažje borili, če nekaj zaščitijo. Našli so jamo s 35.000 let starimi človeškimi artefakti, sveto jamo Aboridižinov, ki jo je zaščitil Unesco. To je bil potem tudi razlog, da so se borili za Franklin, da ne bodo prva država na svetu, ki je uničila zaščiteno območje Unesca.

Na sodišču so imeli enotedensko zaslišanje, štirje sodniki so bili proti jezu, trije za in tako so zmagali. Tisti teden bi skoraj ubili Anko; ko so proslavljali zmago, je dobila kamen v glavo. Domačini so bili takrat za jez, ker bi imeli obljubljeno službo, niso pa razmišljali, kaj se bo zgodilo po tem. Ko so jo prišli policisti reševat in aretirat domačine, jim ona tega ni dovolila. “Saj niso oni krivi, krivi smo mi, ker jim še nismo dovolj dobro povedali, da jim dajemo službo, ne pa jemljemo,” je rekla. Pred tremi leti je točno ta ženska, ki je vrgla v njo kamen, prišla do nje in se ji opravičila, jo objela in dejala, da je imela prav. “Jaz sem imela službo, sin jo ima in vnuk jo bo imel, zato ker ste rešili reko Franklin.”

Anka je po intervjuju, februarja 2017, "odšla na novo pot, njena Reka je dosegla Ocean. Prišel je čas za predajo štafete...njen navdih nam bo v pomoč na poti, da pomagamo narediti ta svet še boljši kraj,"  je zapisala ekipa Balkan Rivers Tour.

Ekipa pa pripravlja tudi dokumentarni film na temo ekološke in socialne destrukcije, ki jo povzroča gradnja jezov na rekah, The Undamaged. Imeli so to srečo, da so posneli tudi "Anko Tasmanko". 

Kako je bilo veslati po divji reki Franklin?

To je res magična reka črne barve, ob njej so nenavadne skale, džungla, povsod živali, beli orli. Ko smo se odpravili na pot, nisem vedel, ne koliko bomo zapravili, ne koliko smo dobili. Če nam ne bi uspelo, bi naš zavod Leeway collective propadel. Včeraj sem seštel: zapravili smo 6900 evr, dobili pa 6700 evr. In potem veslaš po Franklinu, ker ti je nekdo to finančno omogočil in zato, ker ga je nekdo v osemdesetih letih zaščitili in zanj tvegal življenje. Benu iz Čila sem obljubil, da bova šla veslat po tej reki in spoznala Anko, ker sva dojela, da če ne bi bilo nje, ne bi bilo Franklina, ki je njemu služil kot navdih, da je reševal reko v Čilu. Jaz ga tako ne bi srečal v Čilu, in ne bi delal tega, kar počnem danes.

Torej vam odprave omogočajo zgolj donacije?

To odpravo so nam v celoti omogočile donacije, ki tudi sicer predstavljajo pomemben delež financ za naše akcije. Največ sicer dobimo od športne znamke Patagonia, ki donira z '1 % za planet od vsakega nakupa'. Brez njih bi bilo bolj malo od naših akcij. Šef Patagonije je enkrat rekel: “Delam jakne, da rešujem naravo, ne zato, da imajo ljudje lepe jakne”. Resnično imajo vse reciklirano, ekološko in po načelih pravične trgovine. Zraven sem prišel po dveh letih mailov, prav takrat, ko sem bil v Patagoniji v Čilu. Na zadnji črni petek so imeli akcijo, s katero so vse nakupe na tisti dan donirali v aktivizem, kot je naš, in zbrali so kar 10 milijonov dolarjev! Lansko leto so podprli 3.000 takšnih zavodov, kot smo mi. Od drugod ne bomo dobili denarja, ker se borimo proti sistemu. Njim pa to ni služba, temveč misija. 

Tudi sami delate nekaj, v kar verjamete, in se borite za nekaj, kar ne prinaša nikakršnega dobička?

Tako nekako. A če želimo to početi še naprej, bomo morali slej kot prej tudi dobiti kak evro, ker kajakov pač ne moremo jesti. V Tasmaniji je recimo naravovarstvo častna reč, če si v njej dober, si tudi plačan. Ker so dojeli, da tega ne počnejo zase, temveč za vse. Če nekdo poskrbi za druge, je prav, da tudi oni poskrbijo za njega, da ga ne skrbi, kako si bo plačal sendvič in bencin. Je pa super, da se začne tako, kot smo mi, ko se najde ekipa, v kateri ni bil nihče plačan za nič in vsi delajo strastno. Kamermani so denimo snemali po 10 ur na dan, brez da bi jim kdo kaj rekel. Začeli so iz drugega vzgiba, kot je denar. Če bodo nekoč lahko tudi plačani, bodo to še vedno počeli primarno iz strasti in to je najpomembneje. 

Vaše področje so vode. Bi morali ljudje aktivno protestirati tudi na področjih, kot je recimo prehrana? Je to način, s katerim lahko dosežemo spremembe?

Bodi sprememba, ki jo želiš videti v svetu, in ne čakaj, da bodo drugi kaj naredili. Nismo povsem dojeli, kaj je demokracija. Tarnamo, da bo že kdo drug nekaj naredil. Najbrž ne bo naredil ničesar. Če te nekaj moti, to povej. Zato so se naši predniki borili, da lahko povemo stvari na glas. Danes lahko poveš, vendar to ni dovolj. Včasih sem vsako jutro bral novice in bil potem cel dan slabe volje. Potem sem si rekel: zapičil se bom v nekaj, kjer lahko mogoče kaj pomagam, in ne bom več bral novic. Če to naredi 1000 ljudi po vsem svetu in se vsak zapiči v drugo stvar, bodo čez 10 let, ko bom spet bral novice, te malo boljše. Ni lahko, je naporno, je pa dober občutek, ko se uležeš in veš, da ima to nek večji namen. Seveda je aktivizem potreben na vseh področjih. Imamo tri stvari: energetski lobi, ki želi še več industrije, da bomo še bolj zabredli, od industrij pa največ uničita prehrambna in tekstilna industrija. Zavedati pa se moramo, da je kralj vedno kupec, on določa, kaj bo na policah.  

V četrtek, 30. marca, se prične Balkan Rivers Tour 2, s katerim boste še naprej opozarjali ljudi na škodljive posledice, ki jih povzročajo jezovi na rekah. S temi ovirami se boste soočili tudi kajakaši, saj boste morali med 4-dnevnim veslanjem na Soči zaobiti kar sedem jezov, hkrati pa dokumentirali drastično spremembo, ki jo doživi reka pred in po jezu. Rok, kdo je vabljen, da se vam pridruži? Kaj pa tisti, ki niso vešči veslanja, pa bi morda radi bili del vaše akcije?

Ja, nekako je bilo logično, da nadaljujemo z akcijo in že komaj čakamo, da gremo na pot. Balkan Rivers Tour bo trajal 33 dni in zajel 5 držav, začel pa se bo na veliko na reki, ki nas je naučila veslanja, ribolova in zabave – na Soči. Štiridnevna akcija Soča od izvira do izliva se bo začela v četrtek, 30. marca, ob koči pri izviru Soče in končala v nedeljo, 2. aprila, na izlivu Soče v Jadransko morje. Na štiri dni akcije, veslanja, pohodov, kolesarjenja, protestiranja, žurov, plesa in morda tudi plavanja ste vabljeni prav vsi.

Kar se tiče veslanja bo ta dogodek zahteval bolj kot ne že izkušene kajakaše, saj bomo veslali na dokaj zahtevnih odsekih, lažji pa bodo zelo dolgi (tudi po 8 ur veslanja na dan). Vseeno bo možno v raftih spremljati našo kajakaško karavano, in sicer v petek dopoldan med Srpenico in Trnovim (za rezervacijo vožnje z raftom se prosim obrnite na Bovec sport center, +386 31 628 794). Organiziran bo pohod ob zgornji Soči v četrtek popoldan in v petek ob 12.00 med Trnovim in Kobaridom. Vsi kolesarji vabljeni, da poganjate pedala ob Soči in vsak večer končate na naših večernih žur in piknik lokacijah. Vse tri večere bomo namreč spali ob Soči v šotorih, tako kot se za ljubitelje rek in narave spodobi.

Vabljeni torej, da se pridružite! Podroben program dogajanja, ki bo vključeval tudi pohode, kolesarjenje, projekcije filma, okroglo mizo in večerne koncerte najdete tukaj. 

Rok, še posebni načrti za naprej? 

Imamo pester program akcij še vsaj za dve leti. Ne razmišljamo veliko. Gremo s tokom. Na začetku se moraš zagnati, potem pa gre, tega te nauči reka. Ko si enkrat v toku, ni ustavljanj, lahko imaš 100 pomislekov, a ustaviti se ne moreš. Prisiljen si izpeljati in priveslati do konca. A v bistvu to ni prisila, saj prostovoljno skočiš v tok.

Več na FB strani: Balkan Rivers Tour ali balkanriverstour.com

Jezovi uničujejo ekosisteme s tem, da:

  • nižajo gladino rek in spremenijo rečna korita,
  • upočasnjujejo in blokirajo reke – zato ni prenosa hranil, pojavljajo se lahko tudi strupena cvetenja vode,
  • onemogočajo migracijo rib,
  • nihanja vodostaja uničujejo drstišča,
  • spremenijo temperaturo vode – posledično izginjajo vrste,
  • znižujejo vsebnost kisika – posledično poginjajo živa bitja,
  • vplivajo na podtalnico in slabšajo kakovost pitne vode,
  • iz zajezitvenih jezer izhajata ogljikov dioksid in metan – najhujši toplogredni plin,
  • reke (in njene spremembe) vplivajo na lokalno klimo in podnebje.

Zemljevid načrtovanih jezov na Balkanu. 

Spraševala: Ana Vehovar

Fotografije: Jan Pirnat, Matic Oblak, Benjamin Webb, Žan Kunčič, Anita Ondine. Grafika: Dalibor Kazija

Intervju je bil objavljen v reviji Sensa februar, marec 2017.

 

Na spletnih straneh Adria Media Ljubljana uporabljamo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez njih ne bi mogli nuditi.

Z nadaljnjo uporabo spletnih mest soglašate z uporabo piškotkov.
Če piškotkov ne želite, jih lahko onemogočite v nastavitvah

zapri