Romanje je imelo med Slovenci v prejšnjem stoletju močan verski, kulturni in družbeni pomen. Bilo je ena najbolj razširjenih in cenjenih oblik izražanja vere ter povezovanja skupnosti. Čeprav so romanja v slovenskem prostoru prisotna že stoletja, so v 19. in 20. stoletju dosegla svoj vrhunec, predvsem v času, ko so ljudje v veri iskali uteho, upanje in skupnostno pripadnost.
Slovenci so romali predvsem na pomembna božja pota, kjer so častili Marijo in druge svetnike. Med najbolj priljubljene romarske poti so sodila Brezje, Sveta Gora pri Gorici, Ptujska Gora, Višarje, Zaplaz, Sveta Trojica v Slovenskih goricah in številne druge. Marijina svetišča so bila še posebej cenjena, saj so verniki verjeli v njeno priprošnjo in tolažbo. Mnoga romanja so bila povezana tudi s prošnjami za zdravje, dobro letino, mir in osebne blagoslove.
Romanje kot družbeni dogodek
Romanje ni bilo le osebno versko dejanje, temveč tudi družbeni dogodek. Skupinske romarske poti so bile priložnost za druženje, izmenjavo zgodb in krepitev vezi med ljudmi. Včasih so vasi organizirale skupinska romanja, kjer so se ljudje zbrali v procesiji, včasih celo peš prehodili velike razdalje in skupaj molili ter prepevali nabožne pesmi.
Ob večjih romarskih krajih so se razvijali sejmi in družabna srečanja, kjer so romarji lahko kupili verske predmete, hrano in spominke. Tako so se romanja prepletala z ljudskimi običaji, pesmijo, kulinariko in celo lokalnim gospodarstvom.
Romanje v različnih obdobjih
V času Avstro-Ogrske in med obema vojnama so romanja potekala v velikem številu, pogosto pa so bila tudi izraz narodne pripadnosti. V obdobju med drugo svetovno vojno in po njej je komunistična oblast poskušala zmanjšati vpliv vere, kar je privedlo do omejitev romanj in njihovega zmanjšanja, a kljub temu niso popolnoma izginila.
V osemdesetih letih so se romanja znova okrepila, po osamosvojitvi Slovenije pa so postala še bolj priljubljena. Danes marsikje ohranjajo tradicionalne oblike, pri čemer se sodobni romarji pogosto odločajo za peš romanja kot obliko duhovne poglobitve in osebne preizkušnje.
Čeprav se je sodoben način življenja spremenil, romanje med Slovenci ostaja priljubljena oblika duhovnega iskanja. Poleg klasičnih romanj na znana božja pota je vse bolj priljubljena tudi Jakobova pot (Camino), ki povezuje Slovenijo z večjimi evropskimi romarskimi središči.
Romanja tako ostajajo pomemben del slovenske verske in kulturne dediščine – ne le kot potovanje na sveto mesto, temveč kot izkušnja, ki človeka poveže s preteklostjo, skupnostjo in duhovnim iskanjem.
