Iz pogovora z Adreom Bellavite, filozofom, teologom, (so)avtorjem Goriškega camina in vodnika po evropski prestolnici kulture 2025
Pravite: "Nismo doma, na poti smo." Tudi figurativno … Kaj se dogaja v romarju, pohodniku, medtem ko hodi? Evropa je prepredena s številnimi romarskimi potmi. Slovenci so na primer nekdaj množično romali v Kelmorajn, današnji Köln (več o tem v knjigi Draga Jančarja, Katarina, pav in jezuit). Dandanes je zelo popularna Jakobova pot ali El Camino de Santiago … Zakaj hoditi?
"Hodimo zato, da preživimo. Pravi mojstri hoje so tisti romarji, ki jih je upanje pognalo na pot, in to so danes begunci. Odpravijo se na pot, srečujejo se z ogromnimi nevarnostmi, naletijo pa na mnogo nerazumevanja. Nekateri od njih mislijo, da bo njihova pot njim samim in njihovim družinam omogočila normalno življenje; da bodo ušli grožnji smrti zaradi lakote, ideoloških in verskih preganjanj ali zaradi vojn.
Vsi preostali hodimo iz številnih drugih razlogov, bodisi iz verskih, kulturnih, športnih, psiholoških, novinarskih itd. Cilj naših pohodov ni materialno preživetje, pač pa duhovno preživetje.
V svojem običajnem življenju potrebujemo nekakšen izstop iz “vsakdanjika”. (Italijanska beseda "pellegrino" izvorno pomeni tistega, ki 'hodi po poljih; tujca, ki potuje po deželi'.)
Za kakšen teden ali mesec dni se oddaljimo od zlikanih srajc, tovarn ali pisarn, da bi se predali novim izkušnjam; ne iščemo udobnega dopustovanja, pač pa veselje v dogodivščinah, ki bi nam povrnilo željo in strast do življenja.
El Camino de Santiago ali Jakobova pot ima zgodovino in tradicijo, zaradi česar lahko povsem varno prepešačimo približno 800 kilometrov, saj so prenočišča ob poti gosto posejana in srečamo lahko veliko zanimivih ljudi z vsega sveta.
Nekateri pa se na to pot odpravijo peš že od doma in prehodijo tudi po dva ali tri tisoč kilometrov. Za vsakogar je to lepa izkušnja, čeprav je danes zaradi prevelike gneče postala tudi privlačna poslovna priložnost.
V današnjem svetu hitenja, kjer smo prisiljeni večino dneva živeti s 120 kilometri na uro in nimamo niti priložnosti, da bi se srečali z drugimi, nam odklop v naravo in hoja s štirimi kilometri na uro omogočita, da vzpostavimo ustrezen odnos s sočlovekom, z naravnim okoljem, ki nas obdaja, in s samimi seboj. In če nič drugega, iščemo Skrivnost, ki nas vse presega, transcendentno."
Spraševala je: Marjana Lavrič
Celoten pogovor lahko preberete v reviji Sensa februar/marec 2025; v prodaji od 7. februarja