Spregovoriti o nasilju ni nikoli lahko. Za tiste, ki so ga preživeli, je to pogosto najtežji korak – ne glede na to, iz katere skupnosti prihajajo, kakšne narodnosti so ali kakšno preteklost imajo.
Zgodbe o zlorabah
Žrtve nasilja morajo najprej zbrati neverjetno veliko poguma, da se soočijo z bolečino, sramom in strahom, ki jih nasilje pusti v človeku. Toda tudi ko končno spregovorijo, njihova pot še zdaleč ni končana. Namesto razumevanja se pogosto srečajo z dvomi, zaničevanjem, grožnjami ali pritiski – pogosto iz lastnega okolja. Družba, ki bi morala žrtve zaščititi, jih pogosto pusti same v najtežjih trenutkih, ko bi potrebovale največ podpore.
Ni pravično, da tisti, ki so bili ranjeni, ponovno tvegajo svojo varnost, ko se odločijo za resnico. Pogum, da spregovorijo, bi moral biti sprejet s spoštovanjem in zaščito, ne s strahom pred posledicami. Če želimo živeti v družbi, ki je resnično pravična, moramo žrtvam omogočiti, da so slišane – varno, dostojanstveno in brez strahu.
Ponovno poudarjamo, da je potrebno obsojati vsakršno obliko nasilja in zlorab, ne glede na to, katere narodnosti, vere ali skupnosti je storilec ali žrtev.
"Družine si ne izbiramo sami, izberemo pa si, da postanemo boljši človek..."
Na Instagram profilu vsismolahkoaco so objavili še eno zgodbo Romkinje, ki je spregovorila o zlorabah.
"Pri 5. letu starosti sem doživljala spolno zlorabo s strani bratranca. Mislila sem, da je to normalno... Dokler nisem videla v filmih, da je to nasilje/zloraba. Za nagrado sem dobivala razna darila. Pri svojih devetih letih sem povedala doma, kaj se mi dogaja, a niso ukrepali, češ da to ni nič takšnega.
Ukrepali so šele, ko so v osnovni šoli videli ureznine na mojem telesu od samopoškodovanja. Da o nasilju doma ne govorim; pretepanje, žaljenje, ustrahovanje...
Sram me je, da sem se rodila v takšni družini, ampak družine si ne izbiramo sami, izberemo pa si, da postanemo boljši človek in da ne gremo po istih stopinjah..."
Celotna zgodba:
View this post on Instagram
