Na svojem Facebook profilu je Maja Regina, ki ima za seboj več let dela v romskih naseljih, opisala tragičen dogodek v Novem mestu kot posledico dolgoletnih napetosti in neurejenih razmer znotraj romske skupnosti.
Na podlagi svojih neposrednih izkušenj, pridobljenih skozi več let vsakodnevnega dela z Romi, razkriva ozadja nasilja, revščine, trgovine z orožjem in drogami ter opozarja na pomanjkanje učinkovitega odziva države in institucij.
Poudari, da se nasilje in brezizhodnost pogosto začnejo že v otroštvu – zaradi zanemarjanja, zlorab, odsotnosti varnosti in možnosti izobraževanja – kar vodi v ponavljanje destruktivnih vzorcev.
Po njenih besedah se je nasilje v skupnosti v zadnjih letih občutno stopnjevalo:
»V zadnjih letih se tudi med samimi Romi stopnjuje nasilje, tudi tako hudo, da se konča s smrtnim izidom. Lahko trdim, da še posebej v večjih romskih naseljih že leta vre in da je bilo samo vprašanje časa, kdaj bo vse to izbruhnilo in doletelo ostale prebivalce.«
Sama je med letoma 2016 in 2021 delala v štirih romskih naseljih, kjer je, kot pravi, vsak dan »sedem ur dnevno preživela med prebivalci naselja, praktično pred njihovimi vhodnimi vrati«. Iz prve roke je spremljala življenje in razmere, ki se pogosto gibljejo med revščino, nasiljem in brezizhodnostjo.
»Približno enkrat tedensko smo imeli v naselju policijo, ki je intervenirala zaradi takega ali drugačnega nasilja, nekateri prebivalci so grozili tudi nama.«
V svojem zapisu razkriva brutalno vsakdanjost, v kateri so odraščali tudi otroci. Ti so bili pogosto priče nasilju, zastraševanju in kriminalnim dejavnostim.
»Med drugim tudi nekateri Neromi redno prihajajo v njihovo naselje, da kupijo orožje, ki ga imajo skritega pod gromozanskim kupom starega železja, ter tudi drogo, s katero Romi ogromno zaslužijo.«
V najbolj pretresljivem delu besedila se dotakne zgodbe dečka, ki je v zgodnjem otroštvu doživel travmo, ki je zaznamovala njegovo življenje.
»Najgrozovitejši izmed njih pa je pričevanje takratne sodelavke, ki je v času obiska ene izmed romskih družin v naselju pred barako opazila predšolskega otroka, kako z grabljami udarja po pasjem mladičku, kot da bi ga v navalu besa želel pokončati, in ga pri dejanju zaustavila. Temu otroku je namreč nedolgo pred tem umrl oče, in ker je mlada mama ostala sama z otroki in nezaščitena, so jo drugi moški iz naselja spolno zlorabljali, kar naj bi bil sin prisiljen gledati.«
Avtorica opisuje, kako se je ta otrok po očetovi smrti popolnoma spremenil – iz vedoželjnega fantka v dečka z izrazitimi vedenjskimi motnjami – in se zaskrbljeno sprašuje:
»Ali je ta otrok lahko eden izmed tistih, ki bo kot odrasla oseba morda sposoben storiti podobno kriminalno dejanje, kot ga je bil včeraj neki 21-letnik v Novem mestu?«
V drugem delu zapisa Maja Regina osvetli še zgodbo deklice iz istega romskega naselja – zgodbo, ki jo je spremljala od otroštva in ki po njenem mnenju simbolno povzema usodo večine romskih deklet.
Deklica je bila nadarjena, pridna in ustvarjalna. Rada je risala, obiskovala šolo in sanjala o tem, da bi postala slaščičarka. A po smrti staršev in pod pritiski okolja se je njen svet začel zapirati. Kljub pomoči učiteljev in svetovalcev se je družina odločno uprla njenemu šolanju in jo prisilila, da ostane doma. »Vdala se je pod pritiski družine in lastne skupnosti, saj drug drugemu ne privoščijo boljšega življenja, torej da bi bil nekdo izmed njih v nečem boljši od večine. Sploh pa ne dekle,« zapiše Regina.
Socialne službe in sodišče so primer hitro zaključili z obrazložitvijo, da srednja šola po zakonu ni obvezna, čeprav je bila deklica, kot poudarja avtorica, očitno žrtev sistema, ki jo je pustil brez možnosti izhoda. Danes ta ista deklica živi v revščini, v nasilnem odnosu in brez možnosti za svobodo. Njena največja ambicija je postala »zanositi, saj bo le tako (p)ostala vsaj malo vredna v očeh lastne družine in romske skupnosti.«
Po avtoričinih besedah se podobne usode ponavljajo iz generacije v generacijo, saj revščina, pomanjkanje izobraževanja in pritiski skupnosti ustvarjajo začarani krog. Avtorica s svojim zapisom odpira težko, a nujno temo: sistemsko brezbrižnost, ki dopušča, da se nasilje, brezizhodnost in travme kopičijo, dokler ne izbruhnejo v obliki tragedij.
