Jalāl ad-Dīn Muhammad Rūmī, znan tudi kot Mevlana, je bil pesnik, pravnik, teolog in sufijski učitelj iz 13. stoletja. Velja za pesnika božanske ljubezni, po njegovi smrti pa je po njegovem navdihu bilo ustanovljeno mistično bratstvo, znano pod imenom 'vreteči se derviši'.
Zanje je značilen ples, imenovan sema, med katerim derviši padajo v globoki trans in se pogovarjajo z večnostjo. Njihovo vrtenje predstavlja kozmos, ki je v nenehnem krožnem gibanju.
Rumijevo duhovno učenje, ki je v preteklosti navdihovalo številne duhovne iskalce, je še vedno vredno občudovanja. Njegova sufijska pot ljubezni temelji na neomejeni toleranci do vseh in vsega, kar obstaja, njegova pozitivizem in zavestno stremljenje k ljubezni tudi sodobnemu človeku vlivata neizmerno upanje.
Za Rumija je ljubezen Božanska skrivnost, ki jo lahko spozna le človek s čistim srcem. Tisti, ki bo spoznal to skrivnost, se bo prepričal, da je Resnica v vseh stvareh in da vse stvari vodijo k Božanskemu, kajti v resnici ne obstaja nič drugega razen Resnice. V tem spoznanju se derviši izgubijo, izginejo v morju Resnice.
Mistični ples vrtečih se dervišev, ki je žal skozi oči večine zahodnjakov doživet zgolj površinsko – kot komercialno-plesna atrakcija –, je v resnici globoko intimno in izjemno pretresljivo duhovno potovanje k Resnici. To ni folklorni obred davno pozabljene slikovite sekte ali turistični dogodek. Derviši zdaleč niso podobni državnim folklornim plesnim ansamblom. Ne plešejo zaradi zabave, derviši v plesu iščejo svoj Božanski izvor.
Med plesom se obračajo vase, da bi lahko postali zavestni vseh svojih zmožnosti, njihovega izvora in skrajnih meja. Vedo namreč, da se Resnica lahko človeku razodene le v njihovi globini, zato je ne iščejo v zunanjem svetu.
Rumi pravi:
"Bog ti je dal življenje in
vate položil svoje lastnosti.
Vsakdo se bo vrnil k Njemu."
Sufijska pot spoznanja je pot glasbe, poezije, plesa – to so ključi vrat, skozi katera potujejo k resnični Ljubezni. Nikakor ne zanikajo zemeljske realnosti, ki je zanje fizična manifestacija Božanskega duha, nasprotno – derviši gledajo s srcem, polnim strasti, in hkrati s hladnostjo razuma.
Biti derviš ne pomeni le moliti, klicati in se spominjati Boga, temveč ponižno služiti svetu. Biti iskren derviš pomeni postati orodje Božanskega, pomagati vstati tistim, ki so padli, brisati solze z lic trpečih, biti velikodušen in milosten do revnih in osamljenih. Tudi izven obrednega in verskega življenja so derviši kot navadni ljudje globoko predani duhovnemu življenju, vzgojeni v skromnosti, v sočutju do vseh, ki trpijo, in v strpnosti do vseh drugače mislečih; prav tako so izjemno gostoljubni do vsakega tujca, ne glede, od kod prihaja.
Glasba in ples sta za Rumija pot do razsvetljenja, do Boga, čeprav ni nikoli zanikal tudi drugih možnih poti do Resnice.
Rumi pravi:
"Pleši, ko si zlomljen.
Pleši, ko si strgal okove.
Pleši sredi boja.
Pleši v svoji krvi.
Pleši, ko si popolnoma svoboden.
Pokrij ušesa na svoji glavi, ki poslušajo večinoma laži in cinične šale. Obstajajo stvari, ki jih je vredno slišati in videti.
Glasba. Ples. Briljanten kraj znotraj tvoje duše!"
Preberite cel članek: Skrivnost vrtečih se dervišev
Vabljeni na večer avtentične sufijske tradicije v Rumijevem duhu!
Pridružite se nam na čarobnem večeru 21. oktobra v Švicariji (park Tivoli), kjer bomo skozi glasbo, zgodbe in sufijsko meditacijo podoživeli sufijski duhovni obred (semo). Naša potovanje bo spremljala avtentična sufijska glasba,ki jo bo izvajal sufijski Mojster ŠEJK HASSAN DYCK S PRIJATELJI.
V Rumijevih časih je bila sufijska sema globoko duhoven obred, ki je združeval glasbo, ples in recitacije kot sredstvo za dosego mističnega zlitja z Božanskim. Obred je potekal v duhovnem krogu, kjer so se udeleženci zbrali, da bi skupaj sledili poti, ki vodi v notranjo preobrazbo in božansko ljubezen.
V ospredju seme je bila glasba, ki so jo izvajali glasbeniki na tradicionalnih inštrumentih, kot so ney (flavta), tambur (strunsko glasbilo) in boben (daf). Ti zvoki so ustvarjali vzdušje, ki je udeležence popeljalo v stanje globoke meditacije in transa. Glasbeniki so pogosto spremljali pevce, ki so recitirali pesmi iz Rumijevih del ali iz drugih sufijskih pesnikov, ki so opevali ljubezen do Boga.
Sema je bila tudi prostor za refleksijo in tišino. V Rumijevem času so seme spremljali še učenci in učitelji, ki so skupaj preučevali duhovna besedila in modrosti. Obred ni bil le individualna izkušnja, temveč kolektivno iskanje duhovne resnice, ki je temeljilo na ljubezni, predanosti in povezanosti z Bogom.
Več o dogodku: https://www.facebook.com/events/2211593505903440/?active_tab=discussion