To je izkušnja ženske, ki pri 50 letih nima ne moža ne otrok.
Danes ni več nenavadno, če ženske živijo same. In ni pomembno, koliko so stare – 20 ali 60 let. Za mnoge je to čisto udobna situacija.
Lena, ki je stara 32 let, je svojo izkušnjo delila na družbenih omrežjih:
"Družina me ves čas bombardira z istim vprašanjem – kdaj se bom poročila in imela otroke? Stokrat sem jim rekla: nikoli. Sama sem srečna v svojem domu."
Kot pravi, ji dohodek omogoča ne le udobno življenje, temveč tudi varčevanje. Popolna finančna neodvisnost – nekaj, česar, kot priznava, niti njena mama niti babica nikoli nista imeli. "Biti sama ima veliko prednosti," piše Lena.
"Ni neskončnih kompromisov, ni potrebe, da bi varovala moškega pred drugimi ženskami, prenašala njegove krize ali vsak dan kuhala za dva. Ni se mi treba učiti stotin tehnik, da bi leta in leta ohranjala medsebojno zanimanje."
Dolgčas? Pravi, da ga ne pozna. Šport, ples, prijatelji – njeni dnevi so zapolnjeni. Kupi si darila, kadar koli si jih zaželi, rože pa tudi dobi – ker si jih podari sama. Starši pa ji pravijo, da je sebična. Predlagali so ji pogovor s psihologom.
"Povedala sem jim že, da sem srečna, in naj me ne poskušajo prepričevati v nasprotno. Včasih me sicer prešine dvom – morda sem res nezrela? Morda imajo prav. A iz nekega razloga verjamem, da bi si tudi oni včasih želeli takšnega življenja … če bi le imeli priložnost."
Na koncu je zastavila vprašanje: "Koliko nas je takšnih?"
Odgovori so prišli hitro – približno petdeset žensk, njenih vrstnic, se je oglasilo z enakim sporočilom: "DA! Izrekla si naše misli! Živimo enako in smo popolnoma srečne!"
Kljub temu pa je en komentar izstopal.
Petdesetletna ženska je zapisala, sklicujoč se na lastno izkušnjo:
"Pri tridesetih letih pogosto nekaj ni v ravnovesju – preverite si hormone. Želja živeti brez partnerja in brez otrok ni naravna. Telo kasneje reagira drugače. Okoli štiridesetega leta pride preobrat – takrat bi bili pripravljeni na otroka s komerkoli, samo da bi se zgodilo …
Imam veliko prijateljic, ki leta odlašajo s ključnimi odločitvami – živijo v najemu, brez otrok, v prepričanju, da ‘je še čas’. Mož jih ovira, otrok ne potrebujejo, življenje je zabavno. Nato pa – nenadoma – želijo si vse takoj. Težava? Mlajšim niso več zanimive, vrstniki že imajo otroke iz prvih zakonov in si ne želijo novih obveznosti.
Reči ‘želim živeti svobodno in neodvisno’ pogosto zveni enako kot ‘želim vse življenje počivati. Spočijte si – nihče vam tega ne prepoveduje," zaključi.
"A človek je nenavadno bitje. Počitek zna ceniti šele po izčrpanosti. Sebe spoštuje šele, ko premika gore – ne pa, ko jih le obide."
- Preberite si še: Obdobje med 35. in 45. letom starosti velja za eno najbolj intenzivnih faz človekovega življenja
Med svobodo in pripadnostjo
Z vidika psihologije ni enega samega pravilnega življenjskega scenarija. Družinsko življenje lahko prinaša globok občutek pripadnosti, varnosti, medgeneracijske povezanosti in čustvene zrelosti, ki se pogosto razvija prav skozi dolgotrajne odnose, kompromis in skrb za druge. Partnerstvo in starševstvo človeka soočata z lastnimi mejami, ranljivostjo in odgovornostjo – ter obenem omogočata izkušnjo smisla, ki presega posameznika.
Po drugi strani pa se srečujemo z ženskami, ki čutijo močno potrebo po samostojnem življenju. Ta potreba ni nujno izraz egoizma ali nezrelosti, temveč je pogosto povezana z globljimi psihološkimi in zgodovinskimi plastmi.
Mnoge ženske danes prvič v družinski liniji živijo možnosti, ki njihovim materam, babicam in prababicam niso bile dostopne: ekonomsko neodvisnost, izbiro, osebni razvoj, svobodno razpolaganje s časom in telesom.
A prav zato je ključno notranje vprašanje: od kod ta želja v resnici izvira? Ali gre za pristno, mirno odločitev, ki jo spremlja občutek notranje celovitosti in življenjske polnosti? Ali pa je pod njo vendarle strah – pred navezanostjo, izgubo svobode, ponavljanjem bolečih odnosnih vzorcev, zavrnitvijo ali razočaranjem?
Psihološka zrelost ne pomeni izbrati en model življenja, temveč si dovoliti iskren pogled vase. Odločitev za samskost ali družino je najbolj zdrava takrat, ko ni beg, upor ali obramba, temveč zavestna izbira. Takšna, ki ne temelji na pritiskih okolice – ne tradicionalnih ne sodobnih – temveč na resničnem stiku s seboj.
V tem smislu ni ključno vprašanje, ali živimo sami ali v odnosu, temveč ali živimo v skladu s svojo notranjo resnico. In ali smo si pripravljeni priznati tudi tiste razloge, ki jih je najtežje pogledati.
Vir: stil.kurir.rs
