Ko ga ljudje vprašajo po podrobnostih njegovih dih jemajočih avantur, Arne žarečih oči razloži divje obrate, ki ga spremljajo, zaporedje anekdot in dih jemajočih nevarnosti: potem pa nenadoma najde priložnost, da zamrmra: "Ah, saj to ni n'č tac'ga."
Je pa hvaležen za svojo usodo, ki mu jo je prerokovala že mama: ker je rojen na nedeljo, naj bi bil pospremljen s srečo. Vse pa se mu odvija v duhu znamenitega stavka, ki mu ga je v potapljaško in avanturistično, a odgovorno in delovno srce zasadil že v mladih letih oče: "Delaj, kar te veseli, in nikoli več ti ne bo treba delati."
Če potegnete črto – še posebno zdaj, ko ste glavne vtise zajeli v knjigi – kdaj je šlo najbolj "za las", da ste se poslavljali od svojega življenja? In kako ste se pri tem odzvali?
Za las je v vseh teh letih fotoavantur šlo velikokrat, a to zares vidiš, šele ko preteče nekaj časa. A če strnem – najbolj nevarno je bilo ob napadih piratov med Filipini in Borneom na začetku tega tisočletja, ob ugrabitvi militantne paravojaške skupine v kolumbijskih hribih, kjer te roka pravice mimogrede ne najde več, med cestnim ropom v Kamerunu, med intifado v Gazi in ne nazadnje tudi med balkansko vojno. Res za las pa gre največkrat na vožnjah z avti; promet ubija in tega se vse premalo zavedamo.
Pravite, da se v takih primerih vedno sprašujete – Kaj mi je bilo tega treba? Ko pa vas kdo vpraša, kako hudo je bilo, pa rečete svojo drugo utečeno frazo: "Saj to ni n'č tac'ga!"
Ko se srečno vrneš domov s kakšne težke poti, vidiš stvari v drugačni luči kot na terenu, kjer se ti včasih lahko dogajajo zoprne stvari. A doma se mi velikokrat šele začnejo prave težave … Recimo, ko moram oditi v nakupovalni center kaj kupit in najprej izbrat, pa naj bo to obleka, čevlji ali pa kaj drugega.
V svoji omari imam samo tri barve majic: belo, sivo in črno. Vse so enak model in enake velikosti, kupujem pa jih na veliko, torej vsakič po pet ali deset skupaj. Vse to v izogib stresu pri izbiranju in shoppingu, pa tudi za zmanjšanje stresa pri izbiri, kaj boš vsak dan znova oblekel. Tako pa: zjutraj sveža majica s police, zvečer pa taista v pranje. Poleti nosim bele, spomladi in jeseni sive, pozimi pa črne.
Neznosna lahkost (ne)izbire torej! Če moram kupiti nove čevlje, se včasih po tedne dolgo spravljam, da zberem dovolj poguma, da lahko s Katjo odideva v kakšno trgovino. In ko končava nakup, ona VEDNO reče: "Tokrat sem šla pa ZADNJIČ s teboj kupit čevlje!" No, na srečo do naslednjega leta ali dveh, ko spet potrebujem kaj spodobnega, na to obljubo že pozabi in mi spet hrabro stoji ob strani.
Ste se kdaj zaradi slabih občutkov na poti odločili za umik, ki se je izkazal za še kako smiselnega?
Še najbolj sem se hotel izmakniti fotografiranju za naslovnico knjige, res ne maram portretiranja. Kar nekaj čudežev je bilo potrebnih tudi pri tem (smeh), da me je Katja z urednicama le spravila pred objektiv! In to trikrat, ker nam prvi dve verziji nista bili všeč, rok za tisk pa se je že nezadržno bližal …
Večkrat poudarite, da je avantur za en odstotek, vse drugo je … trdo delo. Pa vendar – kaj je katero od zadnjih srečnih naključij, ki še tako težavne ure čakanja spremeni v magijo svetlobe?
Moja kariera fotoreporterja je res že zelo zelo dolga, in ko nanizaš tiste največje avanture ali zgodbe v neko strnjeno obliko, kot sem to naredil v knjigi Moje svetlobe, se bralcu lahko zazdi, da se mi ves čas nekaj "na polno" dogaja. V resnici pa je to le esenca vseh doživetij skozi številna leta; vmes pa so tudi leta trdega dela ali pa le dolgočasnih priprav na delo.
Mogoče se je zadnje veliko srečno naključje zgodilo, ko sem prostovoljno in brez honorarja fotografiral čistilno akcijo podmorja otoka Mljet in tam spoznal ljudi, ki so me povezali s hrvaškimi arheologi, s katerimi smo skupaj pripravili nekaj odmevnih in predvsem ekskluzivnih reportaž. Še posebno zadnja, ki je zaenkrat še skrivnost, bo najverjetneje ena najodmevnejših zgodb moje celotne kariere.
Spraševala je Tadeja L. Zupan
Celoten intervju lahko preberete v tiskani reviji Sensa oktober/november 2024; v prodaji od 4. oktobra
