Kako do izgubljenega smisla?
»Častihlepnost, oblastiželjnost, lakomnost, ošabnost, jeza in maščevalnost – vse to je bilo cenjeno in spoštovano.« – Tolstoj, Spoved, 1922
Pri petdesetih letih je bil Lev Nikolajevič Tolstoj v zenitu življenja: slaven pisatelj, bogat plemič, obdan z družino in s spoštovanjem sveta. Na zunaj je imel vse, a v sebi je čutil neznosno praznino. V Spovedi je zapisal: »Moje vprašanje – tisto, ki me je pri petdesetih letih privedlo do samomora – je bilo najnavadnejše vprašanje, ki leži v duši vsakega človeka. Vprašanje, brez katerega življenje ni mogoče … Ali ima moje življenje smisel, ki ga smrt ne more uničiti?«
Odgovore je iskal v znanosti, filozofiji in religiji, a povsod ga je pričakalo brezno ničevosti. »Nisem iskal medlo,« je zapisal, »temveč mučno, uporno, dni in noči – in nisem našel ničesar.« Znanost mu je ponujala gola dejstva, filozofija sklepe o ničevosti, cerkveni obredi pa se niso dotaknili srca, ki je hrepenelo po resnici.
Na robu obupa se je obrnil k preprostim ljudem – k tistim, ki so živeli s spoštovanjem do življenja, z zaupanjem in vero. »In vzljubil sem te ljudi,« je priznal. »Čim bolj sem se poglabljal v njihovo življenje, tem bolj sem jih ljubil in tem lažje mi je bilo živeti.«
Sledil je preobrat. »Življenje našega kroga – bogatih, učenih ljudi – je izgubilo vsak pomen. Vse naše razprave, vede, umetnosti … vse to se mi je zdelo igračkanje. Spoznal sem, da je resnica v tem, kar preprosto ljudstvo pripisuje življenju – in to sem sprejel vase.«
Tolstoj se je odpovedal udobju in začel živeti drugače: »Življenjska sila se je obnovila v meni in začel sem spet živeti. Vrnil sem se k veri v voljo, ki me je ustvarila; vrnil sem se k temu, da je glavni in edini cilj mojega življenja to, da bi postal boljši – to se pravi, da bi živel bolj soglasno s to voljo.«
Iskanje notranje čistosti ga je pozneje vodilo še globlje – k etičnemu spoznanju, da je nenasilje najvišji izraz človeškosti. V nasilju je videl jedro zla, saj človeka ločuje od njegove prave narave. Le tisti, ki zavestno izbere ljubezen, odpuščanje in sočutje, živi v soglasju z voljo življenja. Njegove misli so prebudile tisoče – tudi mladega Gandhija, ki je v njih našel notranjo moč za boj brez orožja, boj, v katerem sta resnica in nenasilje postala eno.
Tolstojeva osebna drama je tudi ogledalo našega časa. Živimo v svetu napredka in obilja, ki človeka meri po dosežkih in imetju. Častihlepnost, oblastiželjnost, lakomnost, ošabnost, jeza in maščevalnost – vse to je cenjeno in spoštovano. Toda za sijajem uspešnosti se skriva drugačna resničnost – globoka notranja praznina, ki kliče po pravem smislu.
Depresija in tesnoba sta se razrasli v tiho epidemijo sodobnosti: otroci, ki bi morali rasti v igri in ustvarjalnosti, postajajo brezvoljni; mladi izgorevajo že na pragu kariere; starejši, ki bi morali biti modri oporniki skupnosti, pa se vse prepogosto počutijo odrinjene in odveč.
Morda bomo šele takrat, ko bomo – tako kot Tolstoj – zmogli pogledati onkraj imetja in dosežkov, spoznali, da izgubljeni smisel nikoli ni zares izginil. Ves čas čaka, da ga znova odkrijemo: v odnosih z drugimi in v skrivnosti življenja, ki nas presega.
Smisel se rodi tam, kjer presežemo sebe, nas uči Tolstoj – tam, kjer začutimo drugega in v njegovi bolečini prepoznamo svojo lastno človeškost. Tam, kjer življenje ni več prazna igra vlog, ki jih narekuje družba, temveč resnično srečanje človeka s človekom. Ko življenje postane iskreno bivanje v povezanosti in sočutju, takrat dobi globino, ki je niti smrt ne more izničiti.
Iz uvodnika urednice Vesne Fister v novi številki revije Sensa oktober/november 2025; v prodaji od 3. oktobra
V JESENSKI SENSI PREBERITE
Sensa POGOVORI
- Dr. Uroš Lipušček: “Po Gazi je samo vprašanje, kdo bo naslednji na vrsti.”
- Chris Eckman: “Upanje ni pasivna stvar. In lahko spremeni stvari na bolje.”
- Esad Babačić: “Čudim se, da sem še tukaj, da sem v enem kosu.”
Sensa KOLUMNA
- Dr. Klemen Lah o nujnosti empatije
- Mag. Jasmina Jerant: Koliko smo zares solidarni?
- Žiga Valetič: Vili in boti
100 % RESNIČNO
- Klemen Mihelič: Ali lahko inteligenco izboljšamo z urjenjem uma? Lahko!
- Samo Simčič o filozofiji ponovnih življenj
V RAVNOVESJU
- Dr. Sanja Rozman: “Ljudje potrebujejo znanje o travmi.”
- Saša Kranjc: “Odgovorni smo za to, kako ravnamo s sabo.”
- Saša Božič: “ Menopavza ti vzame iluzijo nadzora.”
- Postenje za ženske
- Patañjalijeve joga sutre v sodobni jogijski praksi
ZELENO ŽIVLJENJE
- Dr. Tina Mele – znanstvenica in zeliščna čarovnica v enem
LEPOTA BIVANJA
- Čarobne svetilke Klemna Orešnika
KULTURA
- O ozvezdju Vodnarja v megalitskem svetišču med Savinjo in Sotlo
