Če želite obogatiti svoj besedni zaklad, postati bolj duhoviti in jezikovno spretni, potem preberite teh 11 klasik (če jih še niste, seveda).
Sto let samote – Gabriel García Márquez
Zgodba spremlja družino, ki sedem generacij zapored na vse mogoče načine uničuje samo sebe v izmišljenem kolumbijskem mestu. Ljudje jedo zemljo, dež pada pet let brez prestanka, ženska pa med obešanjem perila odleti v nebo. Vsi liki se imenujejo bodisi Aureliano bodisi José, zato boste verjetno zmedeni – a to pravzaprav ni pomembno, saj so vsi tako ali tako obsojeni na propad.
Zadnji stavek romana je brutalen in razloži vse. Márquez je želel Latinsko Ameriko pojasniti svetu, na koncu pa je razložil kar svet sam. Roman vsebuje vse: ljubezen, smrt, vojno, seks in strašno dejstvo, da ljudje vedno znova ponavljamo iste napake, ker smo preveč človeški, da bi se česa zares naučili.
Ljubljena – Toni Morrison
Toni Morrison s svojim romanom Ljubljena ni želela zgolj pripovedovati zgodbe. Želela je raztrgati masko Amerike in pokazati, kaj se skriva pod njo.
Zgodba je temačna: glavna junakinja Sethe pobegne iz suženjstva, vendar ubije svojo hčer, da bi jo zaščitila pred vrnitvijo v suženjski sistem. Duh deklice se nato vrne. Toda zakaj? Zaradi ljubezni? Maščevanja? Ali zato, da bi pokazal, kako zlomljen je sistem, ki je ustvaril takšno grozo?
Morrisonova piše skoraj kot čarovnica. Besedilo je na trenutke nenavadno, nato pa vas nenadoma zadene z resnico, ki jo je težko prenesti.
Gospodar prstanov – J. R. R. Tolkien
Knjiga, ki jo lahko berete znova in znova, vsakič pa odkrijete nekaj novega. Morda dejstvo, da je Sam pravzaprav edini lik, ki dobi srečen konec. Zakaj? Ker razume, kaj je v življenju res pomembno: vrt, pivo in preprost mir.
Tolkien je preživel vojno, gledal smrt svojih prijateljev, nato pa ustvaril svet, v katerem dobro sicer zmaga, vendar za ogromno ceno. To ni pobeg od resničnosti, temveč manifest upanja.
Prevzetnost in pristranost – Jane Austen
Vsak moški bi moral prebrati to knjigo, da bi bolje razumel ženske. Morda bi potem ugotovil, da je včasih precej podoben gospodu Collinsu – nerodnemu človeku, ki govori predvsem o sebi in nima občutka za prostor okoli sebe.
Jane Austen je ljudi razumela do potankosti. Knjiga, stara več kot 200 let, ostaja eden najbolj natančnih portretov človeškega pretvarjanja. Elizabeth Bennet je najpametnejša oseba v prostoru, a tega nihče ne opazi, ker nima denarja. Darcy je ošaben in neprijeten, vendar mu družba vse oprosti, ker je bogat.
Če ubiješ oponašalca – Harper Lee
Harper Lee je napisala eno najbolj ameriških zgodb vseh časov: zgodbo o tem, kako dobri bi ljudje lahko bili, če bi se zares trudili.
Sodni prizori v romanu vas fizično prizadenejo. Veste, da je Tom Robinson nedolžen. Vsi to vedo. Pa bo kljub temu obsojen. To ni zaplet zgodbe – to je prerokba.
In potem vse reši Boo Radley, »čudni sosed«, ki se izkaže za junaka. Roman nas opominja, da so pogosto prav najbolj tihi ljudje tisti, ki v sebi skrivajo največ dobrote.
Don Kihot – Miguel de Cervantes
Don Kihot ima skoraj tisoč strani, a skozi vse se vleče ena sama misel: včasih je bolje biti nor kot »normalen«, če normalnost pomeni sprejeti svet brez dostojanstva.
Don Kihot prebere preveč knjig in začne živeti, kot da je v romanu. Drugi mislijo, da je nor. A morda le vidi svet drugače. Tam, kjer drugi vidijo vetrnice, on vidi velikane. Tam, kjer drugi vidijo bedo, on vidi nekaj, za kar se je vredno boriti.
Ko na koncu izgubi iluzije in se opraviči za vse težave, postane to eden najbolj žalostnih trenutkov v književnosti. Treznost je včasih samo drugo ime za trenutek, ko človek obupa.
Deklina zgodba – Margaret Atwood
Če bi knjigo prebrali leta 1995, bi se vam zdela paranoična feministična fikcija. Če bi jo prebrali leta 2016, bi delovala kot dokumentarec. Danes pa se marsikomu zdi skoraj optimistična.
Atwoodova je naredila nekaj preprostega: sodobne družbene trende je pripeljala do njihovega logičnega zaključka. Ženske najprej izgubijo bančne račune, nato službe, nato imena in nazadnje še nadzor nad lastnim telesom.
Najbolj strašljivo pri vsem pa je, kako običajen postane svet zatiranja. Ljudje se prilagodijo skoraj vsemu.
Nevidni človek – Ralph Ellison
To ni zgodba o človeku, zavitem v povoje, ampak o tem, kako je mogoče biti neviden tudi takrat, ko te vsi gledajo naravnost v oči. Glavni junak verjame, da ga bo družba sprejela, če bo popoln, priden in ubogljiv. Toda ne deluje. Nikoli ne deluje. Roman govori o identiteti, rasizmu in o tem, kako težko je ostati zvest sebi v svetu, ki te ne želi zares videti.
Gospa Dalloway – Virginia Woolf
Virginia Woolf je morala izumiti nov način pisanja romana, ker stari ni mogel zajeti vsega, kar je želela povedati.
Na videz je zgodba preprosta: bogata ženska pripravlja zabavo, medtem ko vojni veteran naredi samomor. Toda roman vas popelje naravnost v misli različnih ljudi in pokaže, kako zelo smo med seboj povezani.
Woolfova ustvari občutek, da je človeška zavest ena sama velika, krhka mreža spominov, strahov in občutkov.
Moby Dick – Herman Melville
Ta knjiga je popolnoma nora – in prav v tem je njena veličina.
Melville lahko desetine strani posveti opisovanju kitov, vrvi ali bele barve, pri čemer vse skupaj nenadoma postane razmišljanje o smislu življenja in grozi obstoja.
Kapitan Ahab je obseden s kitom, vendar je prava moč romana drugje: v prijateljstvu med Ismaelom in Queequegom, dvema popolnoma različnima človekoma, ki se kljub vsem razlikam razumeta brez besed.
Na koncu kit zmaga. Ne zato, ker bi bil zloben, ampak zato, ker je preprosto – kit. Vesolje ni osebno. Ne zanima ga, kaj si želimo. In prav to je morda najbolj strašljivo spoznanje romana.
Štoparski vodnik po galaksiji – Douglas Adams
Ko preberete to knjigo, ugotovite, da je Douglas Adams boljši filozof od številnih filozofov.
Zemljo uničijo že na deseti strani, da bi naredili prostor za vesoljsko avtocesto. Zadnji človek na Zemlji nato tava po vesolju v iskanju smisla življenja in odkrije, da je odgovor »42«. Samo odgovor. Nihče pa ne pozna vprašanja.
Adams je kozmično praznino in absurd življenja spremenil v humor. Njegov depresivni robot Marvin predstavlja vse nas – preveč pametne, da bi bili brezskrbni, in preveč zavestne, da bi verjeli iluzijam.
Vir: stil.kurir.rs
