Ste že kdaj pomislili na nekoga – in vas je v tistem trenutku poklical? Ali pa srečali človeka, ki je v vaše življenje vstopil natanko takrat, ko ste ga najbolj potrebovali?
Italijanski raziskovalec Marco Cesati Cassino, ki se več kot dvajset let ukvarja z raziskovanjem fenomena sinhronicitete, v eni od svojih knjig opisuje osupljiv dogodek, ki se je odvijal pred 200 leti. Primer je predstavil univerzitetnim profesorjem statistike, verjetnosti in matematike, vendar ga ti niso znali razložiti.
Preberite si še:
Rojstnodnevno sporočilo
Zelo dramatičen primer fascinantne sinhronicitete, ki se pogosto navaja v literaturi, je primer deklice Laure Barton.
Laura je s prijatelji praznovala svoj deseti rojstni dan na dvorišču. Oče ji je podaril šopek balonov, napolnjenih s helijem, na katerega je bila privezana škatlica. Hčeri je rekel, naj napiše sporočilo, ki ga bodo skupaj z baloni poslali v nebo. Laura je napisala: »Kdor koli si, jaz sem Laura Barton. Danes praznujem deseti rojstni dan. Živim v Staffordshireu. To je moj naslov. Pozdrav.«
Balone s sporočilom so poslali v nebo, zaploskali, naredili nekaj fotografij in kmalu pozabili nanje. Toda močni vetrovi so balone nosili dvesto kilometrov daleč do severnega Londona. Potovali so, dokler se helij v njih ni razpihal, nakar so se vertikalno spustili na neko dvorišče.
Našla jih je deklica, ki je radovedno odprla škatlico. Tudi njej je bilo ime Laura Barton in tudi ona je ta dan praznovala svoj deseti rojstni dan. Starši so vzpostavili stik in se kmalu srečali. Ugotovili so, da imata deklici enako frizuro, labradorca z istim imenom, enake lutke, enakega hrčka in še cel niz stvari.
Tudi ta dogodek je končal v vseh angleških časopisih. »To, da je šopek balonov pristal natančno na vrtu male Laure, ne more biti naključje. Kot da nam je Bog skozi ta dogodek namignil in rekel: »Hej, ne pozabite vendar, da so naključja pomembna,« pravi Cassino.
Zgodba o dveh plemkinjah
Navdihujoča je tudi naslednja romantična zgodba o dveh plemkinjah, ki sta šteli 107 let in sta bili tesni prijateljici celih sto let. Nikoli se nista poročili, proti koncu življenja pa sta živeli v istem domu za ostarele.
Neko noč je 107-letna Teresa Giuliani spokojno umrla v svoji sobi. Dve uri za tem, v tej isti noči, je v drugi sobi umrla tudi njena prijateljica Alberta Fabris.
»Dve duši sta zapustili telo, ker ni bilo več razloga za njuno življenje – čudovitega stoletnega prijateljstva. Krasen primer,« pravi Cassino.
Iskanje sina
Leta 1829 se je potopila ladja (pričevanja o dogodku so zabeležena na takratnih angleških sodiščih in v ladijskih knjigah), vsi potniki in člani posadke so končali v morju, vendar nihče med njimi ni utonil, niti ni bil poškodovan.
Po enem dnevu in pol je brodolomce iz vode rešila druga ladja. Tri dni za tem se je potopila tudi ta ladja. Vsi z ladje so končali v morju, tudi tokrat brez posledic.
Pet dni za tem je mimo priplula tretja ladja in rešila čisto vse brodolomce, vendar so naslednji dan naleteli na greben in ponovno končali v morju. Po enem dnevu in pol jih je popolnoma nepoškodovane iz vode rešila četrta ladja.
Vendar je orkan zlomil veliki jambor na ladji in vsi potniki s posadko vred so vso noč preživeli plavajoč na ostankih razbitin, vse dokler ni mimo priplula peta ladja z imenom Jupiter. Skupaj z brodolomci s petih ladij je bilo na Jupiter vkrcanih preko sto ljudi, nihče med njimi ni bil poškodovan.
Na žalost pa je tudi Jupiter po treh dne potonil. Na srečo je takrat mimo priplula čezoceanka City of Leeds, ki je bila na poti iz South Hamptona v Avstralijo, in iz vode rešila čez sto nepoškodovanih potnikov in mornarjev.
Potem ko je zdravnik ladje City of Leeds pregledal vse brodolomce, se je vrnil k stari ženski po imenu Sarah Richley, ki je bila na poti v Avstralijo, da bi našla svojega sina Petra, ki je pred desetimi leti tja odšel iskat srečo.
Starka je bila prepričana, da bo kmalu umrla, zato se je odločila poiskati sina in se vkrcala na ladjo. Tri dni kasneje je na smrtni postelji rotila ladijskega zdravnika, da najde njenega sina Petra, preden umre.
Njen vid je bil že zamegljen in ni ji ostalo veliko časa. Zdravnika se je dotaknila starkina prošnja, zato je odšel med brodolomce, da bi našel koga, ki bi ustrezal Sarahinemu opisu sina.
Našel ga je med brodolomci s prve ladje in ga zaprosil, da olajša trpljenje umirajoči starki, ki ne vidi več dobro, tako, da odigra vlogo njenega sina. Na poti do kabine mu je pojasnil, da gre za Sarah Richley, on pa mora odigrati Petra Richleya.
Mladenič je nato vzkliknil: »Jaz sem Peter Richley!« Po srečanju s sinom si je Sarah opomogla, novica o tem pa je bila objavljena v vseh angleških časopisih.
To je bilo zares izjemen in impresiven dogodek, pravi Cassino – toda kako ga razložiti? Najprej je bilo potrebnih pet brodolomov v trinajstih dneh, in to brez poškodovanih, da bi Peter prišel na čezocenasko ladjo in objel svojo mater. Drugič, če zdravnik ne bi bil sočuten do umirajoče ženice, bi ta na ladji umrla, ne da bi vedela, da je na isti ladji tudi njen sin. To ne more biti naključje. To je lahko le načrt višjih sil. Skupni imenovalec v tej zgodbi pa je ljubezen.
Carl Gustav Jung je verjel, da so sinhronicitete trenutki, ko se naš notranji svet ujame z zunanjimi dogodki. Zato nas takšne zgodbe tako prevzamejo – ker se zdi, kot da življenje včasih govori z nami na skrivnosten način. In nas morda opominja, da svet ni vedno tako naključen, kot se zdi.
