Skrivnost Mone Lize

1. 3. 2013
Deli

V Ljubljani na Gospodarskem razstavišču do maja gostuje potujoča razstava o Leonardu da Vinciju, vseh njegovih izumih in umetninah. No, nov dodatek razstave pa je prikaz Skrivnosti Mone Lize.

Francoski znanstvenik, inženir in fotograf umetniških slik Pascal Cotte je bil prvi, ki sta mu francoska vlada in muzej Louvre dovolila, da je opravil obsežno znanstveno ovrednotenje te umetnine. V strogo varovanih in nadzorovanih razmerah je vzel sliko iz okvirja in izpod zaščitnega stekla.

Njegove fotografske preiskave in ugotovitve so osupnile svet umetnin in umetnosti, saj je odkril 25 novih stvari. Med drugim je ugotovil, kakšne so bile izvirne barve pigmentov na sliki, dokazal, da je imel portret prvotno zares obrvi in trepalnice, ter izdelal repliko, ki jo je mogoče obhoditi, edino takšno na svetu.

Obrvi in trepalnice

Cotte je izdelal poseben fotoaparat, s kate­rim je lahko posnel fotografijo z 240 milijoni pikslov, pri tem pa je uporabil 13 svetlobnih spektrov in ultravijolično ter infrardečo svetlobo. In analiza visokokakovostne fotografije je prinesla presenetljive rezultate. Cotte je namreč nad levim očesom Mone Lize našel samostojno sled čopiča, s katero je nekoč da Vinci skrivnostni dami narisal obrvi.

Kustosinja na razstavi pravi, da ima zdaj nekaj odgovorov na vprašanje, kam so izginile Monine obrvi in trepalnice. Ena od teorij je, da je zbledel pigment barve ali pa jih se zbrisal poskus čiščenja slike.

Roke

Infrardeča fotografija kaže, da so bili prsti leve roke Mone Lize prvotno naslikani v rahlo drugačnem položaju, kot so zdaj. Položaj naj bi da Vinci spremenil zaradi modela, po katerem je naslikana Mona Liza. Ta naj bi namreč v naročju držala odejo, ki se je zaradi obledelosti pigmenta na sliki skorajda ne vidi. Tako se je razkrila tudi skrivnost, povezana z nenavadnim položajem njene roke.

Nasmešek

Glede skrivnostnega in nikoli dokončno razvozlanega nasmeška Mona Lize pa je Cotte pojasnil, da ga je da Vinci prvotno naslikal rahlo širše, kot ga lahko vidimo na sliki danes.

Kdo je dama na tej najslavnejši sliki na svetu?

Mona Liza je verjetno najslavnejša slika v zgodovini likovne umetnosti. Le maloka­tero delo so tako romantično opisovali, hvalili ali reproducirali. Istovetnosti upodobljenega dekleta niso nikoli povsem razjasnili, nekateri viri pa ugotavljajo, da gre za skrivni slikarjev avtoportret.

Ime pomeni gospa Liza. Vasari jo je istovetil z ženo Francesca del Giaconda, bogatega firenškega poslovneža, in ista razlaga je podana tudi na omenjeni potujoči razstavi. Ženski na sliki naj bi bilo ime Lisa Gherardini. Drugo ime La Gioconda je ženska oblika priimka Giocondo. V italijanščini slučajno giocondo pomeni brezskrben, vesel, zato 'gioconda' pomeni brezskrbna ženska.

Zaradi njenega nasmeška je tudi drugo ime primerno. No, na razstavi kustosinja pojasni, da je bila dama na fotografiji v resnici žalostna, saj ji je ravno pred kratkim umrl otrok. Mož je želel svojo 25-letno ženo razveseliti in jo je dal narisati. Da Vinci je dal, da bi se ženska le malo smejala, poklicati celo glasbenike in druge zabavljače, da bi Lisa pozabila na svojo žalost.

A so še druge razlage: Lillian Schwartzova iz Bellovih laboratorijev meni, da je Mona Liza pravzaprav avtoportret. Maike Vogt-Lüerssenova meni, da je ženska z zname­nitim nasmeškom Izabela Aragonska, milanska vojvodinja, španska princesa in žena francoskega kralja Filipa III. Leonardo je bil dvorni slikar milanskega vojvode 11 let.

Kje vse je že bila Mona Liza?

Slika je bila najprej v Kraljevem dvorcu Fontainebleau, pozneje pa v palači v Versaillesu in v zasebni zbirki Ludvika XIV. Po francoski revoluciji so jo prenesli v Louvre. Napoleon si jo je postavil v svoji spalnici v Palači Tuileries. Pozneje so jo spet vrnili v Louvre. Med francosko-prusko vojno med letoma 1870 in 1871 so jo skrivali zunaj Louvra na različnih mestih po Franciji. Slika do sredine 19. stoletja ni bila tako znana.

Z nastankom simbolizma so jo začeli občudovati umetniki, ki so jo povezovali s svojimi zamislimi o ženski skrivnostnosti. Ta pogled na sliko je v celoti izrazil angleški kritik Pater v svojem eseju o Leonardu iz leta 1867. V njem je opisal Mono Lizo kot skrivnostno utelešenje vse ženskosti, ki je ''starejša od skal, med katerimi sedi'' in, ki ''je večkrat umrla in spoznala skrivnosti groba''.

Slika je postala še bolj znana, ko so jo 22. avgusta 1911 ukradli. 7. septembra so zaradi suma kraje zaprli avantgardnega pesnika Apollinairea, ki je hujskal, da bi zažgali Louvre. Zaslišali so tudi njegovega prijatelja Picassa, vendar so oba pozneje izpustili. Verjeli so, da je slika izgubljena za zmeraj. Izkazalo se je, da jo je ukradel uslužbenec Louvra Peruggia in se preprosto izmuznil z njo pod plaščem. Krajo je vodil Eduardo de Valfierno, slepar, ki je naročil ponarejevalcu umetnin Yvesu Chaudronu, da naredi kopije umetnine, katere bi prodajal namesto izgubljenega izvirnika. Ker za svojo prevaro ni potreboval izvirnika, po kraji ni nikoli več navezal stikov s Peruggio.

Med II. svetovno vojno so sliko spet umaknili iz Louvra. Najprej je bila shranjena na varnem v gradu d'Amboise, nato v opatiji v Loc-Dieu in nazadnje v Ingresovem muzeju v Montaubanu. Leta 1956 so spodnji del slike zelo poškodovali zaradi napada s kislino. Nekaj mesecev pozneje je nekdo 30. decembra vrgel vanjo kamen. Zaradi tega dejanja so ga izgnali iz Bolivije. Danes sliko varuje varnostno steklo. Med letoma 1962 in 1963 je bila slika na razstavi v ZDA, v New Yorku in Washingtonu. Leta 1974 je slika spet krenila na pot in so jo razstavili v Tokiu in Moskvi. Nato je ostala v Louvru za stalno.

Vir: Lisa; foto: Goran Antley

Novo na Metroplay: O psihiatriji in duševnih motnjah | Anica Gorjanc Vitez