Začelo se je novo šolsko leto, ena učiteljica pa je ta trenutek izkoristila, da pove svoje mnenje o otrocih, ki se slabo vedejo – in o njihovih starših.
Vse se je začelo, ko je neka ženska na spletu zapisala, da učitelji in profesorji za slabo vedenje otrok krivijo starše milenijce, in da ne razume, zakaj je temu tako. Objava je imela na stotine komentarjev, večinoma zaposlenih v šolstvu, ki so odkrito priznali: res verjamejo, da so za večino problemov odgovorni starši.
Med komentarji je izstopalo razmišljanje učiteljice, ki je navedla tri stvari, ki jih redno opaža pri starših na šoli, kjer dela.
1. Vedenje otrok je odraz staršev
»Če vidiš otroka, ki ima težave z vedenjem, ti je v devetih od desetih primerov vse jasno takoj, ko spoznaš starše,« je zapisala.
2. Spremenil se je odnos do izobraževanja
Druga njena ugotovitev je bila, da se je spremenil splošen odnos do šole in znanja: »Učitelji se ne moremo več zanesti, da bodo starši sodelovali z nami kot tim. Namesto tega imajo starši pogosto do nas tekmovalno, celo napadalno držo, kadar pride do kakšne težave z otrokom.«
3. Sistem pritožb je preveč popustljiv
Kot tretje pa je dodala: »Sistemi pritožb v izobraževanju so neverjetno blagi – kar pomeni, da je skoraj nemogoče izvesti kakršenkoli disciplinski ukrep. Starši se pritožujejo nad vsako izrečeno kaznijo. Pritožujejo se nad pritožbami...«
Kljub temu pa je poudarila, da z otroki sama nima večjih težav. Opisala jih je kot »čudovite učence«.
Drugi učitelji se strinjajo
Druga učiteljica, ki se je strinjala s temi opažanji, je dodala svoje:
»Poučevanje je ena redkih profesij, pri kateri ljudje mislijo, da strokovnjaki ne vedo najbolje in da ne bi smeli imeti nadzora. Starši nekako verjamejo, da samo zato, ker so starši, so tudi strokovnjaki za vsa področja otrokovega življenja.«
Razkrila je, da starši pogosto zahtevajo, da učitelji poučujejo natanko to, kar želijo oni – in na točno tak način, kot si oni predstavljajo. »To je nesmisel. In zaradi tega je pouk izjemno težaven.«
Eden od učiteljev je dodal še ostreje:
»Problemi v otrokovi vzgoji izvirajo iz staršev. Da, več ali manj vsaka težava z učencem je posledica neuspešnega starševstva. Srečujemo se s starši, ki imajo aroganten in prevzeten odnos. Mi smo v prvih vrstah in vsakodnevno gledamo, kako starševstvo izgleda v praksi – in prizor ni prav nič lep.«
Ko starši in šola stojijo na različnih bregovih
Iz izkušenj številnih učiteljev je razvidno, da slabo vedenje otrok redko nastane samo od sebe – skoraj vedno odseva dinamiko doma. Če otrok odrašča v okolju, kjer ni jasnih meja, kjer se težave neučinkovito rešujejo z jezo ali zanikanjem, bo podobne vzorce prenesel tudi v šolo.
Največjo škodo pa povzroča prav razkorak med starši in učitelji. Ko bi morali sodelovati kot partnerji pri vzgoji in izobraževanju, se prepogosto postavljajo drug proti drugemu. Takšno nasprotovanje prenaša zmedo in nezaupanje tudi na otroke.
Če starši vsako disciplinsko mejo dojemajo kot napad na svojega otroka, otrok nikoli ne dobi jasnega sporočila o posledicah svojih dejanj. Dolgoročno to spodkopava otrokovo samodisciplino, odgovornost in spoštovanje pravil.
Kaj pa otroci?
Največjo ceno za ta razkol plačajo prav oni. Otrok, ki doma sliši, da »učitelj nima pojma«, bo težko razvil spoštovanje do šole. Otrok, ki vidi, da starši vedno opravičujejo njegove napake, ne bo znal prevzeti odgovornosti.
Rešitev ni v obtoževanju, temveč v sodelovanju. Starši in učitelji naj bi imeli isti cilj – dobrobit otroka. Le tako bo otrok razumel, da je znanje vrednota, da imajo njegova dejanja posledice in da je šola prostor, kjer se uči ne samo matematike in slovenščine, temveč tudi življenjskih veščin.
Vir: yumama.mondo.rs
