Vsi si želimo biti slišani – na način, ki ne pomeni le, da nekdo sliši naše besede, temveč da začuti njihovo globino. Da nas vidi. Sprejme. Ne prekine. Ne popravi. Ne poda mnenja. Ko smo resnično slišani in sprejeti, se v naših možganih sprožijo odzivi, ki dobesedno zdravijo – telo, psiho in odnose.
Sprejetost pomirja živčni sistem
Ko nas nekdo posluša z odprtim srcem, se v našem telesu začne sproščati oksitocin, hormon povezan z občutkom varnosti, ljubezni in navezanosti. Istočasno se zmanjša aktivnost amigdale – centra za zaznavo nevarnosti in sprožanje obrambnih reakcij. Telo preklopi iz stanja "boj ali beg" v stanje "poveži se in okrepi".
To ni le prijetno – je biološko zdravilno. Ko se znižata stres in kortizol, imunski sistem zadiha, prebava se sprosti, mišice se zmehčajo. Ko smo slišani, se ne umikamo več v notranji obrambni zid. Lahko začnemo čutiti. Zaupati. Okrevati.
Zrcalni nevroni in moč sočutne prisotnosti
Možgani imajo sposobnost, da prek zrcalnih nevronov zaznavajo čustva druge osebe – in jih tudi posnemajo. Če nas nekdo posluša s pomirjenostjo, odprtostjo in sprejemanjem, naši nevroni to zaznajo in se s tem uskladijo. Prisotnost sočutnega poslušalca dobesedno pomaga možganom, da se regulirajo.
To še posebej velja v stanju stiske ali čustvene bolečine. Takrat so možgani v visoki napetosti. Če nas takrat nekdo skuša "popraviti", nas to še bolj zapre. Če pa prejmemo zgolj sprejemajočo prisotnost, brez sodbe, se začne proces zdravljenja.
Občutek varnosti omogoči globoko integracijo
Nevrolog dr. Dan Siegel govori o "interpersonalni nevrobiologiji" – ideji, da odnosni prostor med dvema osebama vpliva na strukturo in delovanje možganov. Ko se počutimo varne v odnosu, se povežejo različna področja možganov, kar omogoča integracijo – sposobnost, da istočasno čutimo, mislimo, reflektiramo, predelujemo in se odzivamo.
Če pa varnosti ni, se ta povezava razbije – ostanemo v čustvenem ali obrambnem preživetvenem načinu. Zato ni presenetljivo, da terapevtski odnos pogosto zdravi že s svojo prisotnostjo. Ni nujno, da kdo reši našo bolečino – pomembno je, da jo nekdo zmore nositi z nami.
Najgloblja rana mnogih je občutek, da jih nihče ne vidi, ne razume, da so sami. Zato je trenutek, ko nekdo reče: "Slišim te", kot notranje rojstvo. Zgodi se nekaj skoraj svetega. Potrjeni smo v svojem obstoju.
In to spremeni možgane – a ne le to. Spremeni tudi naše odnose. Ko doživimo, kaj pomeni biti slišan, znamo to nato tudi podariti drugim. In to je eden najlepših darov, ki jih lahko prinesemo v svet.
Odložite telefone. Ne dajajte nasvetov. Bodite. Dihajte. Glejte v oči. Prisluhnite, ne da bi želeli spremeniti. Tako preprosto. In hkrati – tako globoko.
