Slovenci smo vajeni molčati o stvareh: "Bodi tiho, da ne bo sramote"

9. 10. 2020
Deli
Slovenci smo vajeni molčati o stvareh: "Bodi tiho, da ne bo sramote" (foto: profimedia)
profimedia

Obstajajo bolečine, ki morajo biti izražene, da se sploh lahko razblinijo.

"A si to komu povedala?" jo vprašam, vso sključeno, ko mi z rdečimi očmi in tresočim glasom pove svojo najstniško izkušnjo zlorabe. "Ne, seveda, da ne. Zakaj?"

"Ker bi s tem naredila veliko sramoto sebi in vsej družini. Vsi nas imajo za lepo, urejeno in ljubečo družino. Ne bi mogla tega uničiti ..."

Vse prevečkrat se sliši podobne besede. Še huje - vse prevečkrat si jih govorim sama sebi. Slovenci smo vajeni molčati o stvareh, ki navidez izražajo šibkost. Nerodno nam je, da bi povedali svoje neuspehe. Počutimo se poražene, če vidijo za našo lepo podobo, ki jo pokažemo javnosti. 

Seveda ne bomo na veliko vsem razlagali o težavah, ki jih imamo znotraj svojih skupnosti. Marsikaj je le našega, intimnega, ni za javnost. Ravno v tem je lepota najtesnejših odnosov.

Vendar obstajajo bolečine, ki morajo biti izražene, da se sploh lahko razblinijo. Če čutiš, da želiš nekaj ohraniti v intimi, ohrani v intimi. Če pa čutiš, da želiš izliti iz sebe nekaj težkega in da to potrebuje tvoja duša in telo, potem bi izgovor "moram molčati, da ne povzročim sramote družini" moral brez debate iti s poti. 

Verjetno je ena največjih ali kar največja ovira pri izkušnjah, kot je bila tudi moja (o kateri govorim v knjigi CAMINO - Od suženjstva do svobode), prav v molčečnosti žrtve. Naučeni smo, da se o tem ne govori. Naučeni smo, da je to nekaj slabega, ti pa si umazan, grd, prešibek. Tabu teme se hranijo z bolečinami in sramom vseh, ki molčijo.

A naj vrže kamen tisti, ki nikoli ni grešil. In naj vrže kamen tisti, ki v sebi ne nosi kakšne skrivnosti, ki ga razžira, ker je nikomur ne pove. In naj vrže kamen tisti, ki nima šibkosti in izzivov.

V slovenskih domovih so stene na videz popolnih urejenih družin prevečkrat prepojene s skrivnostmi, ki jih odnašajo v grob. Cena tega je oropanost lepega, lahkotnega in barvitega življenja. Cena je torej previsoka.

Vsak potres zahteva svoj čas, da pospraviš razdejanje in na novo zgradiš mesto, v katerem se ljudem počasi vrne občutek varnosti. Končni rezultat urejanja pretresov je vedno boljši, kot je bil pred samim razdejanjem. Sčasoma se v resnici ne spomniš več tistega kaosa, samo veš, da je nekoč obstajal. Občuduješ pa lepoto nove infrastrukture in ustvarjanje svežega okolja. Vse je bolj čisto, urejeno, dišeče, lepo in varno. Prijetno je že samo biti v njem. Biti, opazovati in živeti. In že to se ti zdi dovolj.

Poskrbimo, da nam v življenju ne bo žal za neizrečene besede, neizražena čustva, nepodeljene objeme, neuresničene ideje in za želje, o katerih nismo upali sanjati.

Petra Škarja, iz dopolnjene izdaje knjige CAMINO - Od suženjstva do svobode >>

Novo na Metroplay: Maja Keuc iskreno o življenju na Švedskem in kaj jo je pripeljalo nazaj