Slovenija je zakladnica energijskih točk. Od prebivalcev pa je odvisno, ali jih znamo ceniti in ali verjamemo v zdravilno energijo narave, ki nas lahko obdari, ozdravi in nagradi.
Ko se človek srečuje z zdravstvenimi težavami, se zateče po pomoč tudi k naravi. V naravi ne išče le rastlin, iz katerih si lahko naredi zdravilne pripravke, temveč tudi naravne vire, ki bi mu lahko pomagali pri morebitni ozdravitvi. V preteklosti so ljudje pogosto iskali pomoč pri ohranjanju zdravja v naravi, ki jih je pogosto nagradila. Iskanje zdravilnih krajev, energijskih točk, vrelcev in predelov, ki lahko blagodejno vplivajo na zdravstvene tegobe in bolezni, se je ohranilo vse do danes.
V veliko pomoč pri iskanju energijskih točk je Vodnik po zdravilnih energijah Slovenije. Novinar in fotograf Primož Hieng je v knjigi zbral 60 energijskih točk. Predstavil je tiste točke, ki naj bi obiskovalcem prinašale ali vračale zdravje. Ob tem poudarja, da ne more jamčiti za njihovo zdravilnost. V uvodu opozarja, da priročnik ne bo odprl poti do vašega zdravja, saj za svoje zdravje lahko največ storimo kar sami. O zdravilni moči energijskih točk se mora prepričati vsakdo, ki bo vodne vrelce, studence, slatine, gaje, zdravilišča, parke in soline obiskal.
Vodnik je rezultat večletnega raziskovanja, obiskovanja in fotografiranja zdravilne narave. V prvem poglavju so predstavljene romarske oziroma božje poti, na katerih so ljudje iskali upanje v ozdravitev. Ljudje so se skozi stoletja v želji, da bi si povrnili zdravje, zatekali v cerkve. Za nekatere cerkve je bilo razširjeno prepričanje, da so povezane s čudežno močjo in da naj bi tam prihajalo tudi do čudežnih ozdravitev.
V Sloveniji se je zanimanje za energijske točke začelo leta 1988, ko se je pojavila vest o premikanju kipa Matere Božje na Županjih Njivah blizu Kamnika. Ljudje so v množičnem številu hodili opazovati premikanje kipa in ob njem molili. Nekateri so premikanje kipa res videli. Verjeli so, da napoveduje nekaj slabega. Kip Marije naj bi se premikal pred ljubljanskim potresom, leta 1895. Po domnevnem premikanju kipa in mežikanju Marije v kapelici naj bi prišlo tudi do hudih poplav na Kamniškem, leta 1991.
Avtor vodnika pravi, da so to bajke in legende. Pomembno je, da sta v času množičnega obiskovanja premikanja kipa bioenergetik Stane Oblak iz Škofje Loke in novinar Črt Kanoni odkrivala blagodejne energije Županjih Njiv. Stane Oblak je prvi v Sloveniji govoril o zdravilnih energijah, ki jih je kot bioenergetik zasledil ob kapelici in v njeni okolici. Ljudje so takšna dognanja v tistem času sprejemali s pomisleki in z zadržki.
Uršlja gora
Ena od prvih energijskih točk v Sloveniji je Uršlja gora, pravi Primož Hieng, ki je med pripravo druge knjige zasledil zapis v Planinskem vestniku iz leta 1989. V njem Franjo Geč natančno opisuje zdravilno področje na Uršlji gori in pojasnjuje, zakaj cerkev svete Uršule ni povsem na vrhu, temveč na točno določenem mestu. Po zapisu sodeč naj bi bile na tistem mestu, kjer je cerkev najmočnejše, blagodejne in zdravilne energije.
Tunjice
Mnogi mislijo, da se slovenska zgodba o zdravilnih energijah začne v Tunjicah, kjer je naravni zdravilni gaj. V Tunjicah nad Kamnikom se je začelo pojavljanje energijskih točk deset let po odkritju domnevnega premikanja Marijinega kipa. Leta 1998 je Drago Vrhovnik na svojem zemljišču med kopanjem mivke začutil mravljince. Odkril je izvir zdravilne vode.
View this post on Instagram
Ko je z vodo mazal rano, je odkril, da mu pomaga, ker je ozdravel. Izkazalo se je, da naj bi bilo tam zdravilno sevanje. Živa voda iz Tunjic pri Kamniku vsebuje 75 obstojnih elementov; človeško telo jih ima 84, kar pomeni, da vsebuje skoraj vse za samozdravljenje človeškega telesa. Človeku pomaga pri duševnih in telesnih težavah. Priporočajo jo pri težavah z očmi, s kožo, pri poškodbah, opeklinah, ranah, želodčnih in prebavnih težavah, alergijah, pomagala naj bi tudi pri rakastih obolenjih.
Znana je zgodba o Angležinji, ki je zbolela za rakom. Delno se je pozdravila, ko je odkrila zdravilni gaj v Tunjicah. Z možem sta iz Anglije večkrat prihajala na to ozemlje. Ugotovila je, da ji obiskovanje gaja zelo dobro dene, zato sta v Angliji prodala hišo in kupila hišo v bližini Kamnika, da lahko vsak dan obiščeta zdravilni gaj.
Koliko to resnično drži, je težko potrditi, pravi avtor vodnika. Mnogi ga sprašujejo, kakšne so izkušnje z zdravilnimi energijskimi točkami. O izkušnjah ne more govoriti, saj njegov namen ni odgovoriti na vprašanje, ali so energijske točke resnično zdravilne. Poudarja pa, da se premalo zavedamo negativnih sevanj in jih prepogosto pripisujemo stresu namesto prostoru.
V vodniku ni želel predstaviti energijskih točk le na podlagi prebrane literature, temveč je želel zbrati gradivo na terenu. Pri fotografiranju sta mu velikodušno pomagala Janez Medvešek in Goran Rovan. Obiskati je bilo treba veliko krajev in preveriti, ali tisto, kar o njih piše, resnično drži. Številne poti so bile neuspešne, veliko je bilo iskanja in ponovnega vračanja.
Žalosti ga, da je veliko točk težko dostopnih, saj so poti do njih zelo slabo označene. Občasno so mu na pomoč priskočili prijazni vaščani. Se je pa pogosto zgodilo, da je naletel na prazne vasi, ko ni mogel nikogar vprašati za pot. V knjigi je navedel navodila za pot, da ne bi še kdo iskal kakšne energijske točke trikrat.
Izvir Babe na Dolenjskem
To se mu je namreč zgodilo, ko je iskal izvir Babe na Dolenjskem. Dvakrat se je znašel na napačnem koncu, ko je iz Turjaka šel proti predelu Medvedica. Ko se je tretjič razočaran vračal domov, je srečal gospo, ki mu je pojasnila, da je bil zelo blizu. Veliko vztrajnosti je potreboval za iskanje, ki se je obrestovala. Prepričal se je, da omenjeni izvir Baba, ki nikoli ne usahne, napoveduje dež. Vsakič ko se vreme pripravlja na dež, Baba začne bruhati vodo kot vulkan lavo.
Norička slatina
Nekaj težav je imel pri iskanju Noričke slatine, ki je znana tudi kot Melanjska ali Negovska slatina. To je zanimiv izvir, ker se v studenec stekata dva vira naravne mineralne vode in vir navadne vode. Vrelec je obnovljen in obiskovalci si lahko vodo natočijo iz urejenega vodnjaka. Posebnost vode je, da spremeni barvo v steklenici šele po dveh ali treh dneh in še takrat se izloči precej manjša količina mineralov kot v drugih slatinah.
- Preberite si še: 3 kraji v Sloveniji, kjer je izjemno močna ENERGIJA
Izvir Rečica (pri Kropi)
Oranžna barva kamnov in tlakovanih tal, po katerih slatina odteka v bližnji potok, kaže, da je v vodi veliko železa. Podobnih primerov je v Sloveniji kar nekaj, na primer med Kropo in Kamno Gorico je izvir Rečica, kjer so odkrili tako imenovano 'moško vodo'. Prebivalci okoliških krajev so verjeli v zdravilne učinke slatine. Pripisovali so ji, da njeno pitje daje moškim nenavadno spolno moč in pomaga pri boleznih ledvic.
Izvir je postal znan, ko je o kamnogoriški vodi pisal Tone Fornezzi Tof in jo poimenoval slovenska moška voda. Podobna je bila namreč bosanskemu izviru slatine v okolici mesta Kladanj, kjer so v šestdesetih letih 20. stoletja odkrili izvir moške vode.
Po moško vodo so možje hodili v Rečico predvsem v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja, nekateri domačini pa še danes hodijo k izviru in si napolnijo plastenko. Pri Kislem studencu v okolici Kamne Gorice gre predvsem za izvir mineralne vode kiselkastega okusa. V njej je nadpovprečno veliko železa, zaradi česar je talna podlaga ob izviru oranžne barve.
V Sloveniji imamo precej vodnih izvirov. Veliko je primerov voda, ki naj bi bile zdravilne za oči. To je povezano z obstojem črnih odprtih kuhinj, v katerih se je veliko kadilo. Gospodinje so imele težave z očmi, ki so jih pekle zaradi dima. Pogosto so se odpravile k bližnjemu studencu, si oči osvežile in uveljavilo se je prepričanje, da je izvir zdravilen.
Grofova voda, Tolmin
Zanimiva je tudi Grofova voda nad vasjo Gabrje blizu Tolmina, ki naj bi bila po podatkih Jožeta Muniha, radiestezista iz Tolmina, energijsko najboljša voda na svetu. Izvira iz globin, priteka iz skale in nikoli ne presahne, tudi v najbolj sušnih obdobjih ne.
Pitje Grofove vode naj bi ljudi krepilo in blagodejno vplivalo na splošno počutje, zato še danes hodi k izviru veliko ljudi redno zajemat vodo. V vasi je bila pobuda, da bi uredili dostop do vode, ki je precej daleč, podobno kot so to uspeli narediti na Jezerskem.
Tam je izvir mineralne vode skoraj kilometer oddaljen od regionalne ceste, zato so se na Občini Jezersko odločili, da ga pripeljejo bližje in so napeljali cev ob glavni cesti. S tem so omogočili ljudem bližji dostop do slatine, ki jo je menda med enim od potepanj po Gorenjskem poskusil Janez Vajkard Valvasor.
Vaseno v Tuhinjski dolini
Na žalost je mnogo vodnih izvirov premalo znanih in težko dostopnih. Avtor vodnika obžaluje, da ni bolje poskrbljeno za označevanje in prepoznavnost energijskih točk.
Navaja pa tudi pozitivne primere, kot je recimo Vaseno v Tuhinjski dolini, kjer domačini skrbijo za prepoznavnost vode. V petdesetih letih prejšnjega stoletja so začele krožiti govorice o zdravilni vodi, ki naj bi izvirala v Vasenem. Radiestezijske raziskave so pokazale zdravilnost vode, med drugim naj bi bila blagodejna za ščitnico.
Po vodo, ki ima stalno temperaturo in naj bi blagodejno vplivala na prebavo, ljudje prihajajo v velikem številu. Napačno je, da jo natočijo v plastenke namesto v steklenice ali večje steklene posode, v katerih voda ohrani okus in zdravilne učinke.
V Sloveniji je veliko pobud za izkoriščanje vodnih virov. O tem priča tudi število term, ki so v vodniku predstavljene v zadnjem poglavju. Osnovni vodni izviri, ki jih je v Sloveniji veliko, so predpogoj za razvoj term. V povojnem obdobju so v Prekmurju iskali nafto, geologi so delali vrtine, vendar so namesto na nafto naleteli na tople zdravilne vrelce.
Zanimivo je, da so nekatere toplice, na primer v Rogaški Slatini, Rimskih Toplicah, Radencih, nastale na podlagi vodnih vrelcev, ki so jih našli med iskanjem nafte. Tudi med toplicami je nekaj takšnih, ki širši javnosti niso znane.
TOPLICE
Na Dolenjskem v Bušeči vasi so Stare Toplice, ki so pravzaprav nekakšno jezerce s temperaturo vode 32 stopinj Celzija. Voda je zdravilna za kožo, saj v njej živijo ribice, ki pomagajo odpravljati številne kožne bolezni. Nedaleč stran so Klunove toplice, kjer se je namakal celo France Prešeren.
Voda iz Klunovega izvira naj bi blagodejno delovala na živčna, kostna, ledvična in želodčna obolenja. Blagodejno vpliva tudi na prebavila, sklepe, hrbtenico in kožo.
V Sloveniji je neizmerno veliko možnosti, ki bi jih lahko izkoristili. Primer dobre prakse je občina Gorenja vas – Poljane, kjer je izvir Kopačnice. O toplicah v dolini Kopačnice je pisal Janez Bleiweis.
V 17. stoletju so se tam kopali idrijski rudarji, ki so pogosto zbolevali v rudniku živega srebra. Po zapisih sredi 19. stoletja v Kmetijskih in rokodelskih novicah so bile terme nekoliko pozabljene, do leta 2005, ko je občina Gorenja vas – Poljane zvrtala vrtino. Ugotovili so, da je vode dovolj za pravo zdravilišče in občini je uspelo odkupiti celotno zemljišče kmetije pri Topničarju. V petih letih naj bi zgradili naselje, naravi prijazno obliko visokega turizma z lesenimi bivaki in javnim kopališko-rekreacijskim delom.
Sečoveljske soline
V posebnem poglavju so v vodniku predstavljene Sečoveljske soline kot izjemno naravno zdravilno okolje. Bolezen je bila v solinah redek pojav. Ljudje, ki so živeli in delali v Solinah v času sezone, od aprila do konca avgusta oziroma začetka septembra, niso zbolevali.
Kadar pa se je pojavila kakšna bolezen, so si pomagali naravno. Konec maja 2013 so v Krajinskem parku Sečoveljske soline odprli Terme Lepa Vida, kjer v blagem zavetrju solnih polj ponujajo darove morja, ki krepčilno delujejo na telo, v telesu vzpostavljajo ravnovesje, mu vračajo energijo ter hranijo in obnavljajo kožo. Solinsko blato ter slanica sta pri ministrstvu za zdravje priznana kot naravna zdravilna dejavnika.
Primoža Hienga je zanimalo, ali se energijske točke pojavljajo tudi v Avstriji, na Madžarskem, Hrvaškem in v Italiji. To je poleg na novo odkritih vodnih virov, vrelcev in studencev ter energijskih točk, parkov in gajev v Sloveniji popisal v 2. delu knjige, ki je izšla konec aprila. V Avstriji je odkril precej energijskih točk, prav tako tudi na Madžarskem, kjer je zanimiv energijski park Svetega Jurija.
Zanimivo je, da drugje energijske točke niso tako razdelane kot v Sloveniji, kjer je veliko energijskih točk. Nekatere so ljudem dobro znane, kot na primer Bukovniško jezero, ki je postalo turistični fenomen.
Zelo lep je tudi Biopark Nivo – Vrbje pri Žalcu. Prav tako pa je veliko točk, ki so prosto dostopne. Na ozemlju Hošnice, med Slovensko Bistrico in Poljčanami, so odkrili 56 energijskih točk, ki so vzorčno označene s številkami in tablicami z opisom bolezni in težav, pri katerih so te točke primerne za zdravljenje. Označen je tudi priporočljiv čas, ki naj bi bil primeren za zadrževanje na posamezni zdravilni oziroma energijski točki.
Trbojsko jezero
View this post on Instagram
Na vprašanje, ali se je njegovo zdravje izboljšalo po obiskovanju energijskih točk, odgovori, da ne pretirano. Je pa izpostavil Trbojsko jezero, umetno akumulacijsko jezero za hidroelektrarno Mavčiče, ki je nastalo med Kranjem in Medvodami kot posledica zajezitve reke Save. Izvedel je, da so tam energijske točke, ki naj bi bile zdravilne za grlo. Ko se je postavil na energijsko točko, je začutil neverjetno blagodejnost v grlu. To točko bo ponovno obiskal, ker ga zanima, zakaj je čutil olajšanje v grlu.
Tistim, ki jih obiskovanje energijskih točk zanima, sporoča, naj ne pričakujejo preveč. Mnogi namreč razočarano pravijo, da niso ničesar čutili. Novinar in fotograf pravi: ''Ni nujno, da vsak zazna točke. Podobno je tudi z negativnimi sevanji. Ni nujno, da čutiš neko mravljinčenje.
Pomembno je, kako energije vplivajo na naše telo, ne glede na to, ali čutimo mravljinčenje. Prepričan sem, da se ljudje bolje počutijo, ko se napolnijo z neko energijo. Najpomembnejše pa je, koliko človek verjame in zaupa temu. Ljudje prehitro pričakujejo učinke. Podobno je z zdravilnimi učinki čajev: če spiješ eno skodelico čaja, ti najbrž ne bo pomagala ozdraveti, če pa boš dva meseca pil čaj, pa se bodo verjetno poznali učinki.''
Prepričan je, da zdravilne energije delujejo, vendar je treba vanje verjeti in se predhodno pozanimati o energijskih točkah, saj zadrževanje na neki točki preveč časa najbrž tudi ni preveč zdravo. Izpostavlja, da bi morala biti energijska območja bolje označena in bolj dostopna.
Opaža namreč, da so ljudje dovzetni za obiskovanje energijskih točk, ker vse bolj iščejo alternativne oblike zdravljenja. V Sloveniji imamo veliko možnosti za naravno zdravljenje. Med obiskovanjem energijskih točk je pri gradu Vurberk spoznal gospoda Ivana Benka, ki s posebnim aparatom izmeri pretok energije in se ukvarja z odvzemanjem in dodajanjem energije tam, kjer je bolezen.
O tem, katera slovenska regija ima največ energijskih točk, se je spraševal tudi sam. Pri označevanju točk na zemljevidu je odkril, da jih je veliko v severnem delu Slovenije, na Gorenjskem, precej jih je v severovzhodnem delu Slovenije, v Prekmurju in na Štajerskem. Energijske točke so tudi v Ljubljani, kjer naj bi bila energijsko najmočnejša točka Prešernov trg.
Iz arhiva, Danaja Lorenčič
