V času, ko kot družba stojimo na razpotju in iščemo poti, ki bi nas vodile k bolj trajnostnemu načinu življenja in sožitju s sabo, drugimi in s planetom, stremimo za velikimi sistemskimi premiki, rešitvami in duhovnimi razsežnostmi, a pozabljamo, da se največje spremembe lahko naredijo v preprostem načinu življenja in da se največja duhovna spoznanja skrivajo v preprostem stiku z rodno grudo. Brez filozofiranja.
Tako je prepričana Andreja Cepuš, avtorica knjige Vrt ljubezni, v kateri je zapisala zgodbe rodovnih posestev na Slovenskem. Knjiga nam odpira vpogled v rodovna posestva kot zemljišča, ki postajajo prostori uresničevanja vizije o celostnem napredku – osebnostnem in družbenem.
Ne predstavljajo le alternativnega načina življenja, temveč odpirajo pogovor o možnostih, ki jih imamo Slovenci v izgradnji bolj trajnostne in smiselne prihodnosti, ki bo v skladu z našo srčno mero.
Andreja, kakšna je vaša vizije naše Slovenije?
Že nekaj časa Slovenijo vidim kot Vrt Ljubezni. Morda se komu sliši nekoliko pravljično, vendar ta podoba izrisuje pred nami uresničen potencial naših izvornih korenin. Našo državo namreč vidim kot prostor za celostni napredek – osebnostni in družbeni. Vidim jo kot prostor, kjer v ljudeh še živi izvorna iskra Človeka, kjer ljudje še čutimo povezanost z Naravo in še znamo črpati iz nje vrednote, ki gradijo zdravo, povezano in sodelovalno skupnost.
Morda tega navzven še ni moč videti, a na svoji poti raziskovanja zgodb in pisanja knjige sem spoznala, da na naših tleh že raste drugačna resničnost. Vidna in otipljiva je. Izvorna iskra življenja je v njej zelo živa in prisotna. V zemlji in v ljudeh, ki jih je zemlja poklicala za svoje skrbnike.
Skozi njihova t. i. rodovna posestva se udejanja most med našo izvorno dediščino in prihodnostjo, v kateri živimo celovito in osmišljeno. Udejanjajo vizijo, ki jo sama ves čas čutim za našo domačo zemljo. Vrt Ljubezni.
V tej preprosti besedni zvezi, ki se mi je porodila kot najbližji pojem notranjega védenja, vidim podobo dežele, kjer živimo srčni in povezani ljudje. Nismo povezani le s svojimi koreninami, povezani smo tudi med sabo, z naravo in stvarstvom, katerega del smo. Zavedamo se, da je Ljubezen najmočnejša sila vesolja in naša izvorna esenca. Zato smo mirni. Modro sprejemamo odločitve in samozavestno zaupamo vase ter v svoje védenje. Skrbimo za svojo notranjo in zunanjo naravo.
Zavedamo se svojega celovitega fizično-duhovnega ustroja in moči zdrave skupnosti. Poznamo sile narave in z njimi sodelujemo v duhu, ki pomeni dobro za vse. Pridelujemo svojo živo hrano, ki podpira zdravje in nas krepi v umu in telesu. Čutimo in sočutimo. Sobivamo. Izpopolnjujemo življenjsko okolje. Živimo Vrt Ljubezn
Zakaj ste se lotili raziskovanja rodovnih posestev? Obiskali ste jih enajst, zapisali ste deset zgodb. In kaj so pravzaprav rodovna posestva?
Hm, seveda je bil ta vzgib del daljšega procesa, ki je prišel lani decembra (2022) do ključne točke – ko sem ozavestila, da se lahko podam na pot dejanskega raziskovanja rodovnih posestev. Začelo se je že pred leti. Morda bi lahko rekla kar leta 2002, ko je pri nas izšla knjiga Zveneče cedre tajge ruskega avtorja Vladimirja Megreja (Zbirka knjig o Anastasiji). V njej avtor opisuje svoje srečanje s sibirsko puščavnico Anastasijo, ki živi na jasi sredi tajge, njen rod pa je ohranil tamkajšnjo prvobitnost narave, s tem pa tudi popolno zdravje, zavidljivo starost in številne sposobnosti, ki naj bi po njenem pripovedovanju od rojstva pripadale človeku.
Žal nam jih je oslabila pretrgana vez z naravo oziroma življenje, ločeno od narave. Megre se je z Anastasijo tesno povezal, postala sta tudi starša dveh otrok, ona pa mu je postopoma predala številne preproste, a hkrati vznemirljive modrosti, ki jih je pozneje zapisal v svojih knjigah. Anastasija trdi, da bi se človeštvo lahko rešilo mnogoterih težav sodobnega sveta, če bi ponovno vzpostavili pristen in tesen stik z zemljo. Hkrati tudi nakazuje, kako bi bilo to mogoče storiti, da bi bilo dobro za vse.
Iz informacij, ki nam jih predaja, lahko izpostavimo koncept rodovnega posestva. Kaj to zares pomeni? Kot pravi sibirska puščavnica, naj bi si vsaka družina zagotovila en hektar zemlje in pri ustvarjanju na njej sledila nekaj načelom, da bi hektar ujel naravno ravnovesje in bi v njem lahko zaživeli samozadostno ter usklajeno z izvornim načinom bivanja.
Podrobneje razloži, kako bi morali obod posestva zasaditi z zeleno ograjo iz dreves in grmovnic, del površine zasaditi z gozdom, del s sadovnjakom, izkopati ribnik, na posestvo naseliti družino čebel, del zemlje nameniti vrtu, vse skupaj pa premišljeno razvrstiti tako, da se bodo rastline med seboj podpirale, celota pa tvorila harmoničen ekosistem. Če zagotovimo mnogovrstnost rastlin na tej razmeroma majhni površini v podpirajočih se medsebojnih odnosih, zmore tak hektar preživljati celo družino z ekološko polnovredno hrano.
A ne le to. Tak hektar omogoča celostno osmišljeno življenje. Anastasija močno priporoča tudi zavestno sodelovanje z rastlinami in semeni. Pri zasajanju rastlin naj bi se z njimi povezovali, pogovarjali, se jih dotikali. Semenom lahko dodajamo tudi vse informacije o sebi, na primer tako, da hodimo bosi po posestvu ali seme pred sajenjem podržimo pod jezikom.
Po njeni razlagi so rastline, ki dobro poznajo z njimi živečega človeka, sposobne zaznati človekovo zdravstveno stanje in iz zemlje srkati več tistih snovi, ki jih ta potrebuje za izboljšanje stanja. Človeka zdravijo in nanj v celoti vplivajo blagodejno.
Takšno posestvo poveže družino, poleg zdrave prehrane skrbi za blagodejnost telesa in duha v človeku, krepi medsebojne odnose, hkrati pa nudi izjemen življenjski prostor, ki človeka notranje bogati, polni in mu daje vse potrebne pogoje, da lahko osvaja nove razsežnosti svojih človeških sposobnosti in življenja. Vodi ga nazaj k izvornemu smislu in v njem obuja ponovno povezavo z vsem stvarstvom.
Sama sem ob prebiranju knjig takoj začutila, kako za besedami stoji vibracija resnice. Zaznava je bila precej močna in bolj ko sem prebirala knjigo, bolj se je pred mojimi očmi izrisovala podoba zelenih oaz po svetu. Ob tem so se prebudili tudi moji čuti, saj sem lahko zaznavala širši smisel in pomen zapisanega in to se me je močno dotaknilo. Tudi sama sem zahrepenela po življenju s smislom.
V času pandemije sem ponovno prijela knjige v roke in obudila čute. Kot človeštvo in planet smo se namreč znašli na razpotju. Od tega, katero smer bomo izbrali, je odvisno naše preživetje. Zato se mi zdi vizija ponovne povezanosti z naravo in tistim, presežnim, ki bi ga ta stik lahko obudil, ključna.
Sama sem se v tem času priključila bralnemu krogu Anastasije in spoznavala ljudi, ki so prav tako slišali klic in že začeli z ustvarjanjem rodovnih posestev ali so se vsaj nagibali v to smer. Kot taki tihi žarki svetlobe so se mi zazdeli. Začutila sem, koliko navdiha nosijo v ta sivi vsakdan in koliko upanja prinašajo naši domači zemlji. Vsa ta stremljenja, prvi koraki, delovanja, vse to je dobilo zame povsem nove razsežnosti. Čutila sem, kako se skozi zemljo navzgor, skozi nas, ljudi, odvija tiha (r)evolucija in skoznjo se udejanja neka nova resničnost naše dežele.
Zazdelo se mi je dobro, da se glas o teh zgodbah ponese širše med ljudi, da bodo imeli možnost videti, kako je nova resničnost na naših tleh že živa in se že živi. Zdelo se mi je, da je toliko modrosti in navdiha, kot sem ju sama srečala na poti odkrivanja rodovnih posestev na Slovenskem, skorajda nujno deliti. Preveč pomena je v teh zgodbah, da bi ostale skrite. Začutila sem, da jim lahko dam glas, in … vse drugo je, kot rečemo, zgodovina. (nasmešek)
Celoten pogovor lahko preberete v tiskani reviji Sensa februar/marec 2024; v prodaji od sobote, 24. februarja
Preberite si še:
- 4 znamenja, ki imajo to pomlad na obzorju novo življenjsko priložnost
- 4 vprašanja, ki lahko razkrijejo vaše čustvene rane iz otroštva