Vsi v življenju nosimo svojo čustveno prtljago – morda smo odraščali v težkih razmerah, se spopadamo z nepredelanimi ranami ali se borimo z duševnim zdravjem. Razumevanje ozadja nam lahko pomaga, da nase in na druge gledamo s sočutjem in empatijo.
Pomembno pa je, da se zavedamo: sočutje ne pomeni, da moramo sprejeti škodljivo vedenje kot nekaj, kar smo dolžni tiho prenašati.
Empatija nam omogoča, da vidimo onkraj površja in razumemo, zakaj nekdo ravna na določen način. Ko razumemo, da nekdo ravna toksično zaradi lastnih notranjih bojev, lahko do njega pristopimo z večjo mero potrpljenja in razumevanja. A kljub temu imamo pravico postaviti meje. Sočutje ne pomeni, da moramo postati žrtve škodljivih vzorcev vedenja.
Postavljanje meja je ključno za naše duševno zdravje. Ljubezen, prijaznost in razumevanje ne smejo biti izgovor za to, da ostajamo v odnosih, ki nas izčrpavajo in ranijo. Vsak človek nosi odgovornost za svoje vedenje in način, kako vpliva na druge
Če nekdo vztrajno ponavlja destruktivne vzorce in ni pripravljen sprejeti odgovornosti za svoja dejanja, mu lahko še vedno želimo vse dobro – vendar na varni razdalji.
Ne bodimo ujeti v prepričanje, da je prava dobrota tista, ki vse prenaša in dopušča. Resnično sočutje vključuje tudi skrb zase in pogum, da se odmaknemo od odnosov, ki nas ranijo. Lahko razumemo, zakaj nekdo deluje na določen način, in hkrati rečemo: »To vedenje ni sprejemljivo in ne bom ga več prenašal.«
To ni sebičnost – to je ljubezen do sebe. Seveda pa moramo biti v prvi vrsti iskreni do sebe in do svoje lastne toksičnosti. To pa je običajno najtežje.
