Kaj se zgodi, ko tako dolgo presegamo svoje meje, da telesa ne znamo več zares začutiti?
V podkastu Kako nehati ignorirati bolečino in prisluhniti telesu?, ki ga vodi Jani Konjedic, so se Jani Brajkovič, Mojca Koligar in Dejan Testen pogovarjali o odnosu do telesa, njegovih opozorilnih znakih in o tem, kaj se lahko zgodi, ko se navadimo nenehno presegati lastne meje.
Nekdanji profesionalni kolesar Jani Brajkovič je ob tem spregovoril tudi o lastni izkušnji iz sveta vrhunskega športa in opozoril na zanimiv paradoks: sposobnost, da za nekaj časa odmislimo signale telesa, nam lahko pomaga do izjemnih rezultatov. Težava pa nastane, ko tega načina delovanja ne znamo več izklopiti.
"Stres mine, mi pa se po njem ne znamo več sprostiti."
“Pri profesionalnem športu pridejo trenutki, ko preprosto ne moreš ves čas poslušati svojega telesa. Če si denimo na Tour de France v devetnajsti etapi in si že popolnoma izčrpan, ti lahko stanje močne, akutne senzomotorične amnezije pomaga, da sploh zdržiš in nadaljuješ,” pojasnjuje Brajkovič.
Takšno odmikanje od telesnih občutkov je lahko v določenih okoliščinah koristno. Omogoči nam, da vztrajamo tudi takrat, ko smo utrujeni ali pod velikim pritiskom. Toda po njegovih besedah težava nastane, ko takšen način delovanja prenesemo v vsakdanje življenje.
“Na treningu, v službi, med konflikti ali drugimi stresnimi situacijami smo ves čas v nekakšnem krču. Stres mine, mi pa se po njem ne znamo več sprostiti. Telo oziroma naš sistem se na takšno stanje sčasoma navadi.”
“Če ne poslušam telesa, lahko naredim veliko več”
Brajkovič se tega dobro spominja iz svojih začetkov v kolesarstvu. Pri sedemnajstih letih je med poletnimi počitnicami dva meseca intenzivno treniral, njegov cilj pa je bil prekolesariti približno 200 kilometrov na dan.
“Starši so bili na morju, jaz pa sem zjutraj vstal, pojedel čokolino in nato praktično ves dan preživel na kolesu. Spomnim se, da sem se ustavil v Mercatorju, kupil tri litre Coca-Cole, z njo napolnil dva bidona, nekaj spil in nadaljeval pot. Čez nekaj ur sem se spet ustavil in tako je potekal moj dan.”
Ko je začel kolesariti, pravi, je bil eden najslabših kolesarjev v Sloveniji. Po poletju ekstremnega treninga pa so prišle jesenske dirke in z njimi prvi veliki rezultati.
“Vozil sem v ospredju, čeprav nisem imel tehnike, nisem vedel, kako se dirka, in strah me je bilo voziti v skupini. Kadar sem se lahko prebil naprej, sem končal med najboljšimi. Nato sem šel še na svetovni pokal na Češko.”
In takrat se lahko vzpostavi nevaren vzorec: “Dobiš potrditev: To, kar počnem, očitno deluje. Torej moram tega početi še več.” Prav uspeh nas lahko tako še dodatno prepriča, da je ignoriranje utrujenosti, bolečine ali drugih signalov telesa prava pot.
“Prav tukaj lahko nastane problem. Poznaš samo še tak način delovanja. Ne čutiš se na treningu, ne čutiš se na tekmi in enako se lahko zgodi po hudem stresu v službi ali kjerkoli drugje. Sčasoma se ne znaš več sprostiti. Morda niti ni prava beseda, da se ne znaš ‘izklopiti’ – ne znaš se več začutiti.”
Takšen način delovanja lahko nekaj časa prinaša rezultate. Težava je, da človek sčasoma vse težje zazna, kdaj je šel predaleč.
“Nekaj časa nam takšen način pomaga, da zelo hitro napredujemo, toda pozneje lahko prav tako hitro začnemo padati. Ker nimamo dovolj samozavedanja, ne slišimo več telesa in ne prepoznamo, kaj počnemo narobe. Na zavestni ravni so nam določene stvari morda jasne, vendar ne znamo ravnati drugače, ker smo takšnega delovanja navajeni.”
Nadaljuje: “Cilj ni, da bi bili ves čas sproščeni, da bi se vedno počutili dobro in samo uživali. Potrebujemo obe polarnosti. Potrebujemo določeno mero trpljenja, vendar potrebujemo tudi tisti drugi del, ki smo ga mnogi pozabili: znati počivati, se sprostiti in uživati.”
Pri ponovnem vzpostavljanju stika s telesom lahko po njegovem pomagajo različni pristopi, med drugim somatika in dihalne tehnike. Pri tem poudarja, da ni nujno ena metoda prava za vsakogar. "Ogromno možnosti imamo danes in vsaka stvar je lahko za nekaj dobra, če jo uporabimo primerno."
Katera metoda pa je “prava”?
Prav pri iskanju načinov, kako ponovno vzpostaviti stik s telesom, se lahko pojavi še ena past – prepričanje, da smo našli eno samo metodo, učitelja ali pristop, ki ima vse odgovore.
Mojca Koligar v podkastu opozarja na zanimiv paradoks: sebe lahko izgubimo ravno tam, kjer naj bi se znova našli:
“Vsak mora na neki točki prevzeti odgovornost zase in iti svojo pot. Težava lahko nastane, ko se preveč navežemo na določeno osebo ali metodo in začnemo slepo slediti samo temu. Takrat lahko hitro izgubimo sebe. To se marsikomu zgodi.”
Po njenem je zato pomembno, da tudi takrat, ko nam določen pristop pomaga, ostajamo odprti.
“Mislim, da smo mi sčasoma vsi šli vsak v svojo smer in še vedno raziskujemo naprej. Včasih pa je lahko prav pretirana navezanost na eno metodo ovira. Pomembno je, da ves čas ostajamo v stiku s sabo in ostajamo odprti za različne perspektive, ne da sledimo samo enemu načinu.”
Tudi Dejan Testen ob tem poudarja pomen širšega pogleda: “Vsake toliko je treba spremeniti perspektivo in na stvari pogledati od zgoraj.”
Brajkovič dodaja, da lahko prav večje samozavedanje pomaga pri presojanju, kaj nam koristi in kaj ne.
“Dobra stran somatskega dela je, da s povečevanjem samozavedanja postopoma bolje zaznavamo, kako okolje vpliva na nas in kakšni so nameni ljudi okoli nas. Takrat lahko tudi lažje začutimo, ali oseba, s katero delamo, pa čeprav jo morda zelo občudujemo ali postavljamo na piedestal, zares deluje v naše dobro.”
Mojca Koligar ob tem izpostavi še eno merilo, na katero je vredno biti pozoren pri izbiri učitelja ali metode:
“Zelo pomembno se mi zdi, da ljudje živijo to, kar govorijo. Če nekdo predstavlja neko metodo ali pristop, sam pa tega v svojem življenju ne udejanja, je zame njegova verodostojnost vprašljiva. Na to je dobro biti pozoren, ne glede na to, česa se lotimo.”
Festival somatike Vitalna Soča
Če želite stik s telesom raziskati tudi skozi praktično izkušnjo, bodo sogovorniki del teh vsebin predstavili na Festivalu somatike Vitalna Soča, ki bo 26. in 27. septembra 2026 na Mostu na Soči.
Dvodnevni festival bo združil 20 strokovnjakov s področja somatike, gibanja, diha in zavedanja telesa. Prvi dan bo namenjen predvsem somatskim praksam, dihanju, regulaciji živčevja, sproščanju napetosti, fascialnemu zavedanju, jogi in drugim načinom povezovanja s telesom, drugi dan pa se bo dogajanje preselilo v naravo, kjer bodo med drugim potekali zavestna hoja in tek, kajakaštvo, kolesarjenje ter druge gibalne prakse. Namen festivala ni zgolj pridobivanje novih informacij, temveč predvsem neposredna izkušnja tega, kako se ponovno ustaviti, prisluhniti telesu in vzpostaviti globlji stik s seboj.
Več informacij o programu in prijavah najdete na spletni strani Festivala somatike Vitalna Soča --> www.festival-somatike.eu
