Srbski narod se je skozi svojo zgodovino večkrat soočil s strašnimi preizkušnjami in množičnim trpljenjem. Zato ni presenetljivo, da so se v jeziku ohranili izrazi, ki danes zvenijo arhaično – a hkrati vzbujajo srh.
Eden takšnih izrazov je tudi beseda, ki jo mnogi neuradno označujejo za najstrašnejšo besedo v srbskem jeziku – "posmrče".
Gre za otroka, rojenega po smrti očeta. V deželi, ki so jo pogosto pretresale vojne, to ni bil redek pojav. Le v prvi svetovni vojni je Srbija izgubila kar 60 odstotkov moške populacije, mnogi otroci pa so ostali sirote ali pa so jih vzgajale le matere.
Skrivnostni otroci srbske preteklosti – rojeni v bolečini, obdarjeni z močjo
Narod je z ti. "posmrčadi" povezal številna verovanja. Morda zato, da bi omilil trpljenje, ki ga je usoda tem otrokom namenila še pred rojstvom, se je začelo širiti prepričanje, da imajo takšni otroci nadnaravne sposobnosti – da so odporni proti "zlim bitjem" in da jim "nobena pošast ne more škoditi".
Govorilo se je, da so jasnovidni, da vidijo tisto, česar drugi ne morejo, da znajo napovedovati prihodnost in da imajo celo zdravilne moči.
Zgodovinsko najbolj znan "posmrče" je bil Ladislav V., avstrijski vojvoda, ogrski in češki kralj iz rodbine Habsburžanov. Njegov oče, Albert II. Nemški, je umrl med nosečnostjo kraljice Elizabete Luksemburške. Mali Ladislav je tako postal kralj že pri treh mesecih starosti.
Ranjeni in hkrati močni: otroci, zaznamovani z izgubo
Otroci, rojeni brez očeta, pogosto nosijo posebno notranjo moč. Že v maternici so doživeli izgubo, ki jo telo in duša zaznata – in ta globoka izkušnja jih zaznamuje. Njihova življenjska pot je zato lahko bolj intuitivna, bolj občutljiva za nevidne svetove. A ob tem ne gre pozabiti, da so to tudi ranjeni otroci. V sebi pogosto nosijo hrepenenje po nečem, kar jim je pripadalo – očetovi ljubezni, varnosti, zaščiti –, pa tega niso prejeli. Skozi življenje zato mnogi iščejo ravnovesje med to ranljivostjo in notranjo močjo, ki se je v njih oblikovala že pred rojstvom.
