Sreča in raj na otočku na severu Mehike

Špela, kako ste se sploh znašli v teh odročnih krajih?

Špela: S prijateljico Vesno sva potovali z nahrbtnikom po južni Mehiki. Na sever nisva nameravali potovati, toda na Jukatanu je veliko deževalo in veliko popotnikov nama je povedalo, da severno od mesta Ciudad de Mexico obstaja res nor kraj Real de Catorce.

V Lonely Planetu sva prebrali zanimiv opis, da je mesto zelo izolirano, da je sredi puščave in visoko v gorah na nadmorski višini skoraj 3.000 metrov. Mesto je bilo zgrajena zaradi izkopavanja srebra v kolonialnih časih.

Na gorski cesti do Real de Catorcea je tunel, ki je bil zgrajen za rudarske vozičke in skozi njega se pelješ v posebnem majhnem avtobusu. Ko prideš iz tunela, zagledaš mesto, obkroženo z gorami, in imaš občutek, da si prišel na drugi svet ali na konec sveta. Nekaterim je ta kraj zelo všeč, nekaterim pa sploh ne. Na Alejandra sem naletela čisto po naključju, tik pred odhodom iz mesta.

Kako pa ste vi zašli v te kraje?

Alejandro: Po izobrazbi sem psiholog in sem solastnik zasebne šole v Monterreyu na severu Mehike. Začel sem kot učitelj in napredoval v ravnatelja. Toda nekaj let prej, predem sem jih dopolnil 40, sem začel dvomiti o svojem življenju.

Rad sem delal kot psiholog, toda z razvojem šole sem vse bolj postajal šolski uradnik. Spraševal sem se, ali bom tako živel do konca svojega življenja, in to me je resnično mučilo. To sem hotel spremeniti.

Pogosto sem hodil na gorske pohode v Real de Catorce in tam spoznal nekaj prijateljev. V najem so mi ponudili restavracijo, ki je bila potrebna obnove. Ob koncih tedna sem hodil v restavracijo in jo urejal.

Nekega dne sem na ulici zagledal Špelo in takoj mi je bila všeč. Ogovoril sem jo in po kratkem pogovoru začutil, da bova skupaj. Obe s prijateljico sem povabil na improvizirani piknik v moji še ne odprti restavraciji in preživeli smo res lep večer.

Toda Špela, vidve s prijateljico sta se morali vrniti domov?!

Špela: Naslednji dan naju je pričakal na avtobusni postaji, da smo se poslovili. Veliko sva si dopisovala po elektronski pošti in se pogovarjala prek Skypa. Čutila sem, da ve nekaj o življenju in da ima podobne poglede in pričakovanja kot jaz. Zdel se mi je kot nekakšen guru. Prepričal me je, da se ponovno srečava.

Alejandro: Med tem se je zgodilo to, da je zelo pomembna izobraževalna ustanova ponudila, da najame našo šolo, kar je bilo za nas zelo ugodno. Prevzeli so vodenje šole in jaz sem bil prost. V Real de Catorce sem obnavljal restavracijo, zlahka sem šel iz posla in srečal sem njo. Vse se je zgodilo ob istem času.

Špela, s kakšnimi občutki ste ponovno odšli v Mehiko?

Špela: Bila sem stara 36 let in lahko rečem kar priznana prevajalka za francosko in špansko leposlovje. Poleg tega sem delala tudi kot urednica knjig. Ko sva se dogovorila, da se ponovno srečava, je bilo lažje zame, da odidem v Mehiko, ker je takrat ravno najel restavracijo.

Vedno sem si želela delati v restavraciji, ker me je hrana zanimala. Rekla sem si, enkrat v življenju se bom prepustila toku, da vidim, kam me bo življenje pripeljalo, da mi morda pozneje ne bo žal. Zbrala sem pogum in odšla v Mehiko.

Ko sem odpovedovala pogodbe o delu, so me spraševali, kaj je narobe z mano. Vsem sem govorila, da grem tja, da ga preverim, in da se vrnem čez štiri mesece. Toda po štirih mesecih sva se v Slovenijo vrnila oba in predstavila sem ga svoji družini. Odločila sva se, da poskusiva ostati skupaj, v Mehiki.

Kaj vas je pri Mehičanih najprej presenetilo ali prevzelo?

Špela: Povsod v Mehiki sem čutila veliko tolerance med različnimi etničnimi skupinami. Nikoli se ne razjezijo, ne povzdignejo glasu, so vedno prijazni. Če v Mehiki nad nekom povzdigneš glas, to pomeni, da bo naslednje to, da ga boš udaril.

So Mehičani tudi pri vzgoji otrok tako umirjeni in tolerantni?

Špela: Moj prvi vtis je bil, da so Mehičani preprosto razvajeni. Otroke vzgajajo drugače, bolj permisivno. Toda kot razumem, ima to tudi svojo logiko. Skoraj nimajo domov za ostarele, ker starši ostanejo doma in otroci lepo skrbijo za njih. Ostareli starši so prijazni do odraslih otrok in jim predajo posle, kmetijo ali karkoli.

Alejandro: Na splošno menim, da so starši v Mehiki dobri do svojih otrok. Ko otroci odrastejo, jim izkazujejo hvaležnost, tako da jih ne pustijo osamljene, čeprav jim pustijo zasebnost. Dejstvo je tudi, da starši spoznajo, da so stari, in predajo posest mlajšemu rodu.

Zdaj živita na majhnem otočku ob vzhodni obali polotoka Jukatan, kar je še ena velika sprememba v vajinem življenju. Zakaj sta se odločila za selitev?

Alejandro: Spoznala sva, da so ljudje po veliko letih življenja v tem izoliranem mestu izgubili stik z urbano civilizacijo in se niso bili več sposobni prilagoditi drugačnemu življenju. Prodal sem svojo hišo v Monterreyu in na otočku, kamor sem se hodil vsako leto potapljat, sva si zgradila hišo. Zdaj sem profesionalni potapljač in tudi Špelo sem naučil se potapljati.

Najbrž se ne motim, če si predstavljam, da živita v tropskem raju.

Alejandro: Ves otok je majhen raj z osupljivo lepimi plažami, želvami, ki ležejo jajca, z najlepšimi grebeni za potapljanje na svetu. Sploh nimam besed, s katerimi bi lahko opisal prizore, ki se odpirajo pod gladino. Polno je rib, obkrožajo te gore koral, mimo plavajo želve, vse je barvito. Potapljači, ki pridejo iz Evrope prvič, preprosto ne morejo verjeti. To je prava potapljaška Meka.

Ali je zaradi turizma in številnih podvodnih ogledov ogrožen obstoj koral in živalskih vrst? Je opaziti kaj uničenja na morskem dnu?

Alejandro: Morski grebeni, ki so tik ob obali, so najbolj obremenjeni, ker je tam tudi največ potapljačev. Toda največji in najpomembnejši grebeni, do katerih je s čolnom približno ena ura vožnje, so zdravi in natančno takšni, kot so bili pred 20 leti. Samo certificirani potapljači lahko pridejo do njih. Certificiran potapljač pomeni, da moraš opraviti številne seminarje o ekologiji in varovanju grebenov. To področje je del nacionalnega parka, iz katerega ne smete odnesti niti školjke.

Pri nas se že pripravljamo na decembrska praznovanja in težko si predstavljamo božič pri 20 stopinjah. Kako ga praznujete pri vas?

Špela: Na Jukatanu kupijo napihljive snežake, smreke in Božičke in jih dajo na vrh strehe že na začetku decembra. Nato jih veter včasih odtrga in potem žalostno visijo s streh. Prebivalci Jukatana so zmrzljivi in jih rado zebe. Pozimi si kupijo zimske bunde in jih ponosno oblečejo in tarnajo, kako je danes hladno, čeprav je zunaj 20 stopinj.

Alejandro: V Ciudadu de Mexico so pozimi na glavnem trgu postavili ogromno kupolo, pod katero so ustvarili umetno zimo s snegom pri minus 10 stopinjah. Otroci so si tako lahko zastonj ogledali, kakšna je zima in so se lahko celo sankali.

Špela: Za Mehičane je božič veliko bolj pomemben praznik kot novo leto. Družina se zbere, pripravijo dobro hrano. Opazila sem, da imamo napačno predstavo o tem, da imajo bučne zabave, z veliko tekile …

So zelo mirni, družina je skupaj in iz tega ne delajo velike stvari, ne načrtujejo tedne vnaprej, kdo bo kaj skuhal. Samo pridejo skupaj, prinesejo hrano in jim ni mar za podrobnosti, če česa zmanjka ali če ostane veliko hrane. Mi smo bolj perfekcionisti, vse načrtujemo in potem smo razočarani, če ne poteka, kot smo si zamislili.

Kakšen odnos imajo Mehičani do hrane?

Špela: Hrana je zelo pomembna, okoli nje se zberejo in je pomemben del njihovih korenin. Nekatera živila imajo še vedno poseben pomen, še iz predkolonialnih časov. Določene sestavine imajo sveti pomen ali so povezane z določenimi bogovi.

Tudi v knjigi sem zapisala, da je pri Mehičanih še posebej res, da so to, kar jedo, in to tudi čutijo. Zelo so povezani s hrano. V Mehiki je veliko zaščitenih območij in se čutijo povezane z naravo. Vedno imajo na voljo sveže sadeže, ker večina Mehike nima zime.

Opazila sva, da nimajo tradicije konzerviranja hrane. Ne poznajo marmelad in sušenih živil, ker jim ni treba delati zalog za zimo. Narava jim je pomembna, ker se zavedajo, da so neposredno odvisni od nje.

Kako sta izbirala recepte v knjigi? So to vajini najljubši recepti ali najbolj znani?

Špela: V knjigi so najbolj znani recepti z vseh koncev Mehike, ki ima veliko tipičnih regionalnih receptov. Poleg tradicionalnih sva želela Slovencem predstaviti tudi modernejše recepte. Pri tem sva mislila na slovenski okus in navedla opombe, če recept vsebuje pekoče čilije, ali pa navedla nadomestke za sestavine, ki se jih v Sloveniji ne dobi.

Kako je sestavljeno tipično mehiško kosilo?

Špela: Najprej sta na mizi vsaj dve vrsti salse in ocvrte tortilje. Tipično kosilo je sestavljeno iz preproste juhe in velikega krožnika, ki je običajno ovalne oblike, na njem pa je mesna jed iz svinjine, piščanca, govedine ali rib – včasih pečeno na žaru, v omaki ali ocvrto v panadi. Zraven je malo riža, malo fižola in malo solate. Vse je na enem krožniku. Sladica pa ni tako pomembna.

Alejandro: Imamo veliko dobrih sladic, toda ne jemo jih takoj po obroku. Imamo veliko različnih sladic, ki so narejene iz kravjega, kozjega ali kokosovega mleka. Mleko kuhajo s sladkorjem, da dobi karamelni okus, in mu dodajo oreške. Potem imamo različno kandirano sadje, želejaste sladice, flan, sladolede – dobite lahko avokadov sladoled, tekilin sladoled, korenčkov …

Za mehiško hrano je znano, da je zelo pekoča. Ali otroci jedo enako?

Alejandro: Najbolj tipični Mehičani jedo res zelo pekoče, da je tudi zame preveč. Toda otroci jedo enako in sploh ne pomislijo, da bi jedli z manj čilija. Preprosto so tako navajeni. Ko jih vidite jesti tako pekočo hrano, sploh ne jokajo ali kaj podobnega. Sčasoma se navadijo in pekočega več ne občutijo. Če vzamemo tipično omako mole, ki zame sploh ni pekoča, je za Slovence zelo pekoča.

Špela: Enkrat sva v Ljubljani kupila sendvič s hrenom in je imel Alejandro naenkrat rdeče oči. Meni se sploh ni zdelo pekoče, zanj pa je bilo nekaj novega. Razlika je, da čili peče v ustih, hren pa v nosu. Nekaj hrena mi je oče prinesel v Mehiko in sem ga ponudila Mehičanom. Zanje je bil zelo pekoč, ker ga niso navajeni.

Koliko Mehičani v resnici pijejo alkohola in kave?

Alejandro: Španski kolonizatorji so Mehičanom prepovedali pridelovati vino, da ne bi konkurirali španskim vinom. Zdaj že imamo dobra vina, vendar nimamo vinske tradicije. Sicer pa ne pijemo toliko, kot bi si mislili, tudi kadimo ne toliko.

Špela: Zame in za vse Slovence, ki so naju do zdaj obiskali, je bilo veliko presenečenje, da skoraj nihče ne kadi. Tudi v restavraciji večinoma pijejo brezalkoholne pijače, občasno pivo. Običajno pijejo vode z okusom, ki pa so naravne, na primer vrč vode z malo limoninega soka ali hladen hibiskusov čaj.

Obožujejo kokakolo. Imajo tudi dobro kavo, je pa drugačna kot v Evropi. Pijejo jo iz velikih skodelic in je bolj vodena, včasih tako zelo, da skoznjo vidiš dno skodelice. Tradicionalna kava je postrežena še z dodatkom cimeta in nerafiniranega sladkorja v stožcu, ki daje posebno aromo. Niso pa tako odvisni od kave kot Evropejci, tudi ne čutijo potrebe po poživitvi.

Alejandro, kako se počutite v Sloveniji? Ste s Špelo prvič prišli v Slovenijo, morda tudi v Evropo?

Alejandro: Prvič sem bil v Evropi, ko sem bil star 11 let. Takrat me je najbolj presenetilo, da so mi pomarančni sok prinesli v steklenički. Pri nas imamo vedno sveže stisnjenega iz svežih pomaranč. Kasneje sem obiskal tudi druge ervropske države. Moram reči, da je Slovenija zelo lepa, od drugih evropskih držav se razlikuje v tem, da ima več domačnosti.

So pa tu ljudje očitno bolj v naglici, manj so potrpežljivi. Prijateljstva sklepate na dolgi rok, imate prijatelje iz osnovne šole. V Mehiki lahko prijateljstvo skleneš na vsakem vogalu, na primer v trgovini z blagajničarko, medtem ko plačujete.

Kaj je za Mehičane pomembneje: kariera, družina, zabava?

Alejandro: Zagotovo družina. Povprečen Mehičan nikoli ne bi žrtvoval družine za kariero ali denar.

Špela: V restavraciji sva imela novo pomočnico in sva ji dobro plačala, ker sva želela, da včasih ostane uro ali dve dlje. Naslednji dan ni več prišla in izvedela sva, da dela v drugi restavraciji za manj denarja, ker gre lahko prej domov. Nisva razumela, da noče zaslužiti več denarja, čeprav so revni. Že na začetku, ko sva še potovali s prijateljico, sva opazili, da po službi ob šestih, sedmih zvečer ni nikogar v restavracijah in kavarnah. Ženske gredo naravnost domov in z družino kuhajo, jedo. Radi so doma.

Alejandro: Velik del mehiške populacije, za katero lahko rečemo, da je revna, čeprav ima dovolj hrane, dostop do zdravstvenih storitev in podobno, noče več od tega. Hočejo tradicijo, živeti skupaj z družino, delati na poljih. Nočejo univerz in visoke izobrazbe. Velik del mehiške populacije želi živeti na tradicionalen način.

Špela: Ko sva se preselila na jug, sva ugotovila, da pogosto žene hodijo z možmi v službo, na primer se z njimi vozijo v tovornjakih in jim delajo družbo. Vzdrževalec bazenov pride trikrat na teden in včasih s seboj pripelje ženo in otroke, ki se med tem igrajo na našem vrtu in pijejo limonado. Sprva me je to motilo, zdaj pa vidim, da so zelo prijazni in uslužni.

Napisala: Janja Štrumbelj, fotografije: Sašo Radej, osebni arhiv

Novo na Metroplay: Nik Škrlec iskreno o svoji najljubši tehniki pomnjenja