Imate občutek, da se vam v zadnjem času sreča nekoliko izogiba? Potem bo ta kratka zgodba morda ravno pravi kažipot, kako jo znova najti.
V današnjem času, ko prevladujejo individualizem, tekmovalnost in hiter tempo, pozabljamo na eno temeljnih resnic: sreča ni vedno nekaj, kar prejmemo. Včasih je sreča nekaj, kar dajemo. Ta kratka, a presunljiva zgodba nas na to opomni na zelo preprost in človeški način.
To je najkrajša, a zelo modra zgodba o sreči:
Nekega dne so se trije bratje sprehajali po gozdu, ko so zagledali Srečo, kako sedi ujeta v globoki jami. Prvi brat je pristopil in jo prosil za denar. Sreča mu ga je dala – in on je odšel vesel. Drugi brat je zaželel lepo dekle. Tudi to mu je Sreča podarila. V hipu je z njo pobegnil, presrečen.
Tretji brat se je nato sklonil nad jamo.
»Kaj pa ti želiš?« ga je vprašala Sreča.
»Kaj pa ti potrebuješ?« ji je odgovoril.
»Prosim, pomagaj mi iz te jame,« je dejala in ga proseče pogledala.
Brat ji je ponudil roko, jo potegnil ven, se obrnil in šel svojo pot. In Sreča ga je spremljala vse življenje.
Prva dva brata sta videla srečo kot nekaj, kar je tam, da jima izpolni želje. Tretji brat pa je srečo prepoznal kot nekaj, kar tudi samo potrebuje pomoč – in ni razmišljal o nagradi. Prav zato ga je sreča začela spremljati.
Prava sreča pride, ko nehate misliti le nase in začnete razmišljati tudi o tem, kako lahko pomagate drugim. Ko ne zahtevate, ampak ponujate. Ko ne čakate na darila, ampak postanete darilo za druge.
Sreča pogosto pride tiho, kot posledica prijaznosti, pozornosti, solidarnosti in sočutja. Ni vedno takoj opazna – a ko enkrat pride, ostane.
Zato naslednjič, ko iščete srečo, se vprašajte: ali srečo zgolj iščete, ali ste tudi pripravljeni, da jo ustvarite?
Prirejeno po: krstarica.com
