Nekoč, ko še ni bilo televizij, telefonov in umetne svetlobe, je bila jesen čas tišine, a hkrati tudi čas povezovanja. Med opravili, ki so imele poseben pomen, je bilo tudi ličkanje koruze – večerna opravila, pri katerih so se zbrali sosedje, sorodniki, prijatelji in otroci.
Koruza, pridelana čez poletje, je morala pred shrambo in uporabo skozi roke – in prav te roke so v dolge večere vtkale mnogo več kot le delo.
Ličkanje koruze ni bilo samo nujno kmečko opravilo, temveč tudi pomemben družbeni dogodek. Ob luči petrolejk ali sveč so si ljudje pripovedovali zgodbe, peli stare pesmi, obujali spomine, kdaj pa kdaj pa se je kdo zaljubil ali pa vsaj prvič bolj sramežljivo pogledal koga z druge strani hleva. Otroci so se igrali s storži in smukanci, starejši so se šalili, vmes pa so roke počasi in ritmično osvobajale zlata zrna iz zaščitnih ovojev.
- Preberite si še: Zdravnik pravi, da se tik PRED SMRTJO pojavijo ti ZNAKI
V tem preprostem opravilu se skriva nekaj, kar danes marsikdo pogreša – občutek skupnosti, ritem narave, telesna prisotnost, potrpežljivost in povezanost z zemljo. Vsak storž je bil delo rok, narave, vremena, sonca. In vsak storž je bil tudi simbol obilja, ki ga je bilo treba spoštovati.
Danes, ko živimo vse bolj digitalno in izolirano, se lahko prav iz takšnih starih običajev učimo, kako ponovno graditi skupnost in bližino. Ličkanje koruze nas spominja, da je v sodelovanju nekaj zdravilnega.
Morda se zdi ličkanje koruze nekaj pozabljenega in preprostega, a v njem še vedno živi modrost časa, ko ljudje niso bili le posamezniki, temveč del večje celote. In morda je prav zdaj pravi čas, da obudimo takšne male rituale – kot simbol počasnosti, sodelovanja in nežnosti, ki jo potrebujemo bolj kot kdajkoli prej.
Tukaj je nekaj idej, kako lahko tudi danes – kljub hitremu tempu in digitalni razpršenosti – zavestno krepimo duh skupnosti in povezanosti, na način, ki se naslanja na tradicijo, a živi v sodobnem času:
1. Skupno kuhanje in večerje brez telefonov
Povabite družino, prijatelje ali sosede na preprost obrok, ki ga skupaj pripravite. Brez ekranov, z glasbo v ozadju in pogovorom ob rezanju zelenjave se ustvarja prostor za stik, izmenjavo in sproščenost.
2. Delovne akcije z dušo
Naj bo to obrezovanje sadnega drevja, skupna zasaditev zelišč ali obnova stare klopi – skupno fizično delo povezuje ljudi na tih, a močan način. Ko sodelujemo za nekaj, kar presega posameznika, začutimo pripadnost.
3. Pripovedovanje zgodb starejših
Organizirajte večer, kjer starejši delijo svoje spomine – brez posebne dramaturgije, a s prisotnostjo in zanimanjem mlajših. V tem se prebuja občutek korenin in medgeneracijska toplina.
4. Povezovalni večeri ob ročnih delih
Pletenje, kvačkanje, risanje, brušenje lesa – skupna ustvarjalnost brez pritiska na rezultat odpira prostor za pogovor in sodelovanje. Ko roke delajo, se srce pogosto lažje izraža.
5. Obredi hvaležnosti in namere v skupini
Zberite se ob sveči, v tišini ali z molitvijo, in skupaj izrazite hvaležnost za pretekli teden ali usmerite namero za naprej. Preprost, a globok način za krepitve občutka smisla in povezanosti.
6. Knjižni ali filmski krožki z osebnimi pogovori
Izberite knjigo ali film z duhovno, družbeno ali čustveno globino, nato pa se v krogu pogovorite, kako ste ga doživeli. Pogovor, ki gre onkraj površja, odpira srce.
7. Praznovanja po letnih časih
Obeležujte solstice, enakonočja ali tradicionalne praznike z naravnim ritmom. Ko se ljudje zberejo ob ognju, jesenskih plodovih ali zimskem čaju, se v njih prebuja tisto starodavno zavedanje, da pripadajo nečemu večjemu – skupnosti in Zemlji.
