Ko si ustvarimo svojo družino, se spremenijo tudi odnosi s starši. A nekateri to spremembo težko sprejmejo, kar lahko vodi v zamere, občutke krivde in družinske spore. Jon Lefrandt opozarja na pogosto zmoto, ki je lahko v ozadju številnih nesoglasij s partnerjevimi starši.
Odnosi s partnerjevimi starši so lahko vir številnih nesoglasij, tudi kadar se družinski člani sicer dobro razumejo. Različna pričakovanja, ustaljene navade in predstave o tem, kako bi morala družina delovati, lahko hitro povzročijo napetosti. Te so pogosto še posebej izrazite v času praznikov, ko se pojavijo vprašanja, pri kom bomo preživeli božič, koga bomo obiskali in katerim družinskim tradicijam bomo sledili.
O eni najpogostejših težav, ki se pojavljajo v odnosih s partnerjevimi starši, je spregovoril tudi Jon Lefrandt, ki na Instagramu deluje pod profilom @leave_and_cleave. Tam pogosto odpira vprašanja družinskih odnosov, postavljanja meja in izzivov, s katerimi se srečujejo pari v odnosu do svojih staršev.
Ko se poročite, ne postanete le del partnerjeve družine
Lefrandt opozarja na zmoto, ki je po njegovem mnenju vzrok številnih družinskih konfliktov. Mnogi starši namreč verjamejo, da se njihovemu otroku ob poroki partner preprosto pridruži v že obstoječi družini. Toda zakon po njegovem mnenju pomeni nekaj drugega: par si ustvari svojo, novo družino.
Pojasnjuje, da številni starši, pogosto povsem nezavedno, še naprej razmišljajo, da se mora novi družinski član prilagoditi njihovim običajem. Družina ima svoje tradicije, določen način praznovanja božiča, priljubljene počitniške kraje in ustaljene navade. Ko se otrok poroči, starši pričakujejo, da bo njegov partner vse to preprosto sprejel.
A Lefrandt poudarja, da zakon prinese pomembno spremembo družinskih odnosov. Pri tem se sklicuje tudi na svetopisemsko misel, da človek zapusti očeta in mater ter se poveže s svojim zakoncem.
To nikakor ne pomeni, da starši, bratje, sestre in drugi sorodniki postanejo nepomembni. Še vedno imajo svoje mesto v življenju odraslega otroka, vendar se njihova vloga spremeni. Par, ki si je ustvaril skupno življenje, postane samostojna družinska enota.
Odločitve morajo biti v rokah para
Po Lefrandtovem mnenju je pomembno, da lahko partnerja sama odločata o vprašanjih, ki zadevajo njuno skupno življenje. To vključuje tudi stvari, ki se na prvi pogled zdijo povsem vsakdanje.
Kje bosta preživela božič? Katere družinske tradicije bosta ohranila? Kje bosta živela? Kako bosta vzgajala otroke? Koliko časa bosta preživela z eno in koliko z drugo stranjo družine? Kakšne meje bosta postavila?
Vse to so odločitve, ki jih morata imeti možnost sprejemati sama.
Seveda se lahko odločita, da bosta nadaljevala tradicije svojih staršev. Morda bosta praznike še naprej preživljala na enak način kot doslej in ohranila večino družinskih običajev. S tem ni nič narobe. Bistveno pa je, da je to njuna odločitev in ne nekaj, kar se od njiju samoumevno pričakuje.
Ko starši odločitev razumejo kot zavrnitev
Prav tu se po Lefrandtovih besedah pogosto začnejo zamere. Par sprejme odločitev, ki najbolj ustreza njegovi družini, starši pa jo lahko razumejo kot osebno zavrnitev. Namesto razumevanja se pojavijo očitki, da odraslemu otroku družina ni več pomembna, da se je spremenil ali da ga je partner oddaljil od domačih.
Včasih starši za spremembe neposredno okrivijo snaho ali zeta in menijo, da ima partner prevelik vpliv na njihovega otroka. Toda Lefrandt ponuja drugačen pogled: morda odrasli otrok ni zapustil svoje družine ali pozabil nanjo. Morda si je preprosto ustvaril svojo in zdaj sprejema odločitve, ki so zanjo najboljše. To je povsem običajen del odraslosti in partnerskega življenja, čeprav se nekateri starši s tem težko sprijaznijo.
Če imate pet poročenih otrok, imate šest družin
Lefrandt svoje razmišljanje ponazori tudi z zanimivim primerom.
Če imate pet otrok in se vseh pet poroči, to ne pomeni, da se je vaši družini pridružilo pet novih članov, ki bodo odslej sledili vašim pravilom in navadam. Pomeni, da obstaja šest družin: vaša in pet družin, ki so si jih ustvarili vaši otroci.
Če se vseh šest družin želi zbrati za božič, je to lahko nekaj zelo lepega. Vendar takšno srečanje zahteva dogovor. Ne ukazov, vzbujanja občutkov krivde ali vztrajanja pri tem, da se je v družini vedno praznovalo na določen način. Potreben je pogovor, v katerem se upoštevajo želje in potrebe vseh.
Lefrandt ob koncu poudari, da namen starševstva ni vzgojiti otrok, ki bodo tudi v odraslosti svoje življenje vedno prilagajali staršem. Nasprotno. Otrokom želimo pomagati, da odrastejo, postanejo samostojni, si ustvarijo kakovostne odnose in zgradijo življenje, ki jim ustreza.
Zato meni, da je eno največjih daril, ki jih lahko starši dajo svojim odraslim otrokom, prav spoštovanje njihove samostojnosti.
Namesto vprašanja otroku, zakaj ne počne več stvari tako, kot jih je vedno počela njegova prvotna družina, predlaga drugačno vprašanje: »Kaj potrebuje tvoja nova družina?«
Ta sprememba v razmišljanju lahko pomembno vpliva na odnose med generacijami.
Spoštovanje odločitev odraslih otrok namreč ne pomeni, da se morajo starši odpovedati bližini z njimi. Prav tako ustvarjanje lastne družine ne pomeni, da morate prekiniti vezi s starši ali zavrniti vse njihove tradicije. Pomeni predvsem, da se odnosi prilagodijo novemu življenjskemu obdobju. Kadar starši spoštujejo samostojnost odraslih otrok, ti pa upoštevajo tudi občutke in potrebe svojih bližnjih, je več možnosti za odnose, ki temeljijo na medsebojnem spoštovanju in ne na občutku dolžnosti.
Prirejeno po: @leave_and_cleave
