Stoicizem: filozofija, ki temelji na vrednosti razuma in čuječnosti

V svetu, v katerem si krize sledijo ena za drugo, mnogim prav stoicizem predstavlja najboljšo filozofijo, ki kaosu navkljub pomaga živeti polno življenje.

Stoicizem temelji na vrednosti razuma in ne poskuša obvladovati tistega, na kar nimamo vpliva.

Stoicizem je filozofska šola, ki jo je v začetku 3. stoletja pred našim štetjem ustanovil Zenon iz Citiuma. Ta filozof, rojen na Cipru, je preživel brodolom ladje, vendar je v njem izgubil vse, kar je imel. Prišel je v Atene, kjer je javno predaval, vendar kot tujec ni mogel sodelovati v mestni politiki. Ime njegove filozofije izhaja iz kraja, kjer je širil svoje misli; 'stoa' ali pokrita galerija, ki se je nahajala ob mestni agori.

Kaj pomeni biti stoik?

Beseda stoik se v sodobni rabi nanaša na osebo, ki je ravnodušna do užitka, veselja, pa tudi žalosti ali bolečine. Ni presenetljivo, da slovarji stoika v prvem pomenu opredeljuje kot 'močnega, mirnega ob nesreči' ali kot osebo, ki 'trpi, ne da bi se pritoževala ali pokazala, kaj čuti'.

Stoicizem v prvi vrsti temelji na tem, da se ravnamo po razumu: ker ne moremo nadzorovati tega, kar se dogaja okoli nas, skušamo nadzorovati to, kar si mislimo o tem, kar se dogaja.

Zato se stoicizem osredotoča predvsem na čustva, ki jih imenuje strasti, in jih deli na dobra, slaba in nevtralna.

Kateri je najboljši in kateri najslabši čas dneva za uživanje jabolka

Dobre je treba spodbujati, nevtralna ignorirati, s slabimi pa se gre spopasti. Stoicizem o tem razmišlja tako, da ljudi ne vznemirjajo dejansko stvari, ki se dogajajo, temveč mnenja, ki si jih o teh stvareh ustvarjajo. Prav mnenja zato postavljajo na prepih razuma. Preden stoik za svoje vzame neko mnenje, ga postavi pod vprašaj, kot bi šlo za hipoteze in ne trdna dejstva. Na ta način je mnenja, ki vzbujajo negativna čustva, mogoče ovreči z iskanjem produktivnejše perspektive in tako dobiti racionalen odziv na strasti, da bi jih spremenili v zdrava čustva.

Krepost, mirnost in sreča

Cilj stoikov je doseči srečo ali samouresničitev, kar so poimenovali eudaimonia. To so dosegli z moralno krepostjo (ali arete) in mirnostjo (ali ataraksijo).

Pri stoikih je vrlina povezana z odličnostjo in doseganjem predvidenega potenciala. V ta namen so izstopale štiri lastnosti: modrost, pravičnost, pogum in disciplina. Vse te vrline se vedno presejejo z razumom, ki človeka vodi k iskanju modrosti, pravičnemu ravnanju, pogumu in vzgoji discipline.

Če je krepost eden od kotov trikotnika sreče, je drugi kot mirnost ali ataraksija. To je nekakšna duševna umirjenost, ki omogoča, da negativna čustva ne prevladajo, in tako olajša delovanje s krepostjo.

Po mnenju stoikov prav čustveni odzivi na negativne situacije vodijo do izkrivljenega dojemanja resničnosti, saj se pojavlja težnja po zamenjavi misli ali mnenji z dejstvi. To po mnenju te filozofske šole neizogibno vodi v duševno vznemirjenost.

Dihotomija nadzora

Tako imenovana dihotomija nadzora je eden najpomembnejših pojmov v stoicizmu in se je razvijala od začetkov tega filozofskega toka do danes.

Dihotomija nadzora je zavedanje, katere stvari lahko imamo pod svojim nadzorom in katere ne.

Med prvimi so na primer mnenja, sodbe ali dejanja, ki jih človek sprejema ter udejanja, in prav nanje gre usmeriti našo pozornost. Ob tem je treba upoštevati, da obstajajo tudi druge stvari, ki jih ni mogoče nadzorovati. Ali kot je to njega dni povedal že Seneka: "Modrec se ukvarja z namenom svojih dejanj in ne z njihovimi rezultati."

Sodobni stoicizem predlaga, da ta dihotomija postane trihotomija in da se doda tretja možnost, to so stvari, nad katerimi ima človek delni nadzor.

Primer je teniška tekma, pri kateri izid ni pod popolnim nadzorom, saj na izid vplivajo spremenljivke, kot so spretnost nasprotnika, vremenske razmere ali strokovnost sodnika. Zato v tem primeru cilj ne bi smel biti zmaga na tekmi, temveč igranje po najboljših močeh, saj je to mogoče nadzorovati.

Kako je biti stoik danes (s primeri)

Ena od značilnosti stoicizma, zaradi katere je postal eden od prevladujočih filozofskih gibanj, je bila njegova praktična narava. Razumeli so ga kot nekakšen nabor orodij, ki jim je omogočal napredovanje k samouresničitvi.

Zato in ob predpostavki, da je pravi stoik ideal, h kateremu je treba stremeti, in ne cilj, so nekatera od teh orodij naslednja:

najprej je potrebno ugotoviti, kaj lahko nadzorujemo in česa ne moremo nadzorovati,
ko se porodijo negativna čustva, se z njimi spopademo z analizo (torej z uporabo razuma),
osredotočamo se čuječno, torej na sedanji trenutek, in se tako izogibamo čustvenemu trpljenju zaradi preteklosti ali strahu pred prihodnostjo,
ukvarjamo se z lastnimi mislimi in se izogibamo tuhtanju o tem, kako so stvari morda odvisne od nečesa zunaj nas (nad čimer nimamo nadzora),
pisanje dnevnika, v katerega zapišemo pomembne stvari vsakega dne in analiziramo, kaj nam je šlo dobro, kaj je šlo narobe in kaj je potrebno še storiti.

Povzeto po Iberdrola in drugih virih.

Preberite si tudi: