Na fotografiji je miš lahko videti kot prikupna žival z velikimi očmi in okroglimi ušesi. Ko nepričakovano švigne čez kuhinjska tla, pa lahko v nas sproži povsem drugačen odziv. Zakaj se nam torej ista žival enkrat zdi ljubka, drugič pa nas spravi v paniko?
Miš ima številne telesne značilnosti, zaradi katerih se nam lahko zdi ljubka. Kljub temu lahko njeno nenadno gibanje v nas sproži močan preplah. Razlika je predvsem v okoliščinah, v katerih jo zagledamo.
Zakaj je miš na fotografiji videti ljubka?
Ko pogledamo fotografijo miši, naši možgani zaznajo njene velike oči, okrogel obraz in nesorazmerno velika ušesa. Te značilnosti ustrezajo tako imenovani Kindchenschema oziroma "otroški shemi" – skupku vidnih potez, ki jih povezujemo z dojenčki in živalskimi mladiči.
Koncept otroške sheme je v 20. stoletju opisal etolog Konrad Lorenz. Med značilne poteze je uvrstil velike oči, zaobljen obraz, visoko čelo ter majhen nos in usta. Takšne poteze lahko v ljudeh vzbudijo občutek ljubkosti, naklonjenost in željo po skrbi.
Raziskave so pozneje pokazale, da izrazitejše otroške poteze na obrazih povečajo zaznano ljubkost in pripravljenost odraslih, da bi za bitje skrbeli. Podoben odziv lahko sprožijo tudi živalski obrazi z velikimi očmi in zaobljenimi potezami.
Če miš opazujemo na fotografiji ali v varni stekleni ogradi, imamo dovolj časa, da pogledamo njene drobne tačke, kožuh in okrogel obraz. Ker nas ne preseneti, jo lažje zaznamo kot ljubko in nenevarno. Povsem drugače pa je, ko se nepričakovano pojavi v našem domu.
Ko miš švigne, se telo odzove pred razumom
Miši so hitre in se premikajo sunkovito. Švigajo ob stenah, se stisnejo skozi ozke odprtine in se nenadoma pojavijo tam, kjer jih ne pričakujemo.
Če miš brez opozorila steče čez kuhinjska tla, lahko njeno hitro in nepredvidljivo gibanje sproži refleks preplaha. To je samodejen telesni odziv na nenaden dražljaj, ki se pojavi, še preden zavestno presodimo, kaj smo pravzaprav zagledali.
Srčni utrip se pospeši, mišice se napnejo, pozornost pa se v trenutku usmeri proti viru presenečenja. Šele zatem prepoznamo, da je pred nami majhna miš in ne neposredna nevarnost.
Zato lahko tudi človek, ki se mu zdijo miši na fotografijah prikupne, ob nenadnem srečanju z eno od njih odskoči ali zakriči. V tistem trenutku se namreč najprej odzove na nepričakovan premik, ne na ljubke poteze živali.
Pomemben je tudi občutek, da je miš vdrla v naš prostor
Na odziv ne vpliva samo gibanje, temveč tudi kraj, kjer miš zagledamo. Miš v ogradi je tam, kjer pričakujemo, da bo. Miš v kuhinji, shrambi ali spalnici pa se je pojavila v prostoru, ki ga dojemamo kot svojega, varnega in nadzorovanega.
Njena prisotnost zato pomeni, da se lahko skriva še kje, da je prišla skozi odprtino, ki je nismo opazili, ali da se bo znova pojavila. Prav izguba občutka nadzora lahko preplah še okrepi.
K temu se lahko pridruži gnus. Miši in drugi glodavci lahko onesnažijo hrano in površine z iztrebki ali urinom. Nekateri glodavci lahko prenašajo tudi povzročitelje bolezni. Svetovna zdravstvena organizacija denimo opozarja, da se hantavirusi na ljudi najpogosteje prenesejo ob stiku z okuženimi glodavci oziroma njihovim urinom, iztrebki ali slino.
Zato se ob miši v kuhinji ne odzovemo samo na žival, temveč tudi na možnost onesnaženja prostora, v katerem hranimo in pripravljamo hrano.
Preplah še ne pomeni fobije
Če ob nenadnem pojavu miši odskočite ali zakričite, to še ne pomeni, da imate muzofobijo.
Muzofobija je izraz za močan in vztrajen strah pred mišmi oziroma podganami. Pri pravi fobiji strah ni omejen le na trenutek, ko človek zagleda žival. Pojavi se lahko že ob misli nanjo, fotografiji ali možnosti, da bi se miš skrivala v prostoru. Človek se lahko zaradi tega izogiba določenim krajem, občuti izrazito tesnobo ali doživi panični odziv.
Običajen refleks preplaha pa hitro mine, ko ugotovimo, kaj je povzročilo nenaden premik, in presodimo, da nismo v neposredni nevarnosti.
Na to, kako močno se odzovemo, vplivajo tudi naše pretekle izkušnje. Otrok se lahko strahu nauči, če vidi, da se odrasli ob miših odzivajo s kričanjem in paniko. Nekdo, ki je imel miš kot hišno ljubljenko, pa bo isto žival verjetno doživljal drugače.
Povzeto: Proceedings of the National Academy of Sciences in Frontiers in Psychology